Pozdravljena Lili. 

Najprej bi rad odgovoril na tvoje vprašanje, ali si preveč zahtevna? Ne. Zame in za mnoge druge moške ne bi bila preveč zahtevna, saj ne zahtevaš, si ne želiš veliko oziroma si želiš nekaj kar velika večina žensk pričakuje in najbrž tudi dobi. Za nekatere pa je to, kar bi rada, veliko in preveč. Če bi sedela ob kavi in bi se pogovarjala o tvojem problemu bi te vprašal, ali si včeraj ali prejšnji teden ali lani ugotovila, da je tvoj partner tih in molčeč, zadržan, zaprt vase, predvidljiv, neakcijski, nespontan, samotarski (nima prijateljev in obiskov) in tako naprej? Odgovor vem. Nisi. Ker vem, da to zagotovo ni nekaj novega. Novo je to, da te to vse bolj moti, kar absolutno razumem. 

Po drugi strani razumem tudi njega: on je očitno povsem zadovoljen s stanjem vajinega razmerja, kakršno je. Njemu ni dolgčas, verjetno je povsem zadovoljen s svojim življenjem, čeprav, kdo ve, morda je vsa ta sreča, ki jo doživlja s službo in z zaslužkom, samo neke vrste maska, za katero ni veliko “srečnejši” kot si ti. Saj veš, da (se) zelo rad ponavljam, a je probleme najbolj reševati na začetku, ko se pojavljajo in ponavljajo, ker so res kot kepe snega, ki se med vrtenjem po snegu povečujejo. Načelno ni nič narobe s tem, če je en partner bolj aktiven, bolj zahteven kot je drugi, pa naj gre za rezerviranje počitnic ali, no, seks. Če drugi s tem nima problemov. V vsakem primeru pa to s časom postaja vse bolj kot slaba verzija filma Svižčev dan, ko se isti dan ponavlja brez kakršnih koli sprememb. Če ga nisi videla, si ga poglej, jaz sem vedno znova rad gledal, in v njem sem našel navdih za premagovanje dolgočasja v času covidske pandemije, ko so si bili dnevi podobni kot jajce jajcu (o kurjih jajcih govorim). Najbolj naravno je, da se v takšnem položaju vse bolj odtujujeta, si nimata kaj povedat’. 

Najhujša posledica zate je to tvoje zapiranje, nedruženje, odsotnost volje, naveličanost. Postajaš mu podobna. To, da je tvoj partner tak pri še mladih 39-tih letih (če sem prav izračunal), je najbolj šokantno. Poleg tega, da sta že devet let skupaj, in da (če prav domnevam) je bilo vedno bolj ali manj tako kot je. Zanimivo mi je, da nisi niti s besedo omenila dobrega (?) starega seksa. Zato, ker je na tem “področju” bolj proaktiven, ali ker te pri seksu ne moti to, da moraš biti ti proaktivna? Ne vem, ker o tem nisi rekla niti besede. Je pa pomembno. Ima rad seks? Ga imata redno? Daje pobudo? Če zdaj zavijaš oči, ker bi mi na vsa tri vprašanja odgovorila ne, potem ga morda ženske kot ženske ne zanimajo. V vsakem primeru (tudi, če v seksu vse štima ali celo zelo štima) pa tudi predlagam šok terapijo. Povedati mu moraš, da tako kot je ne more biti (več), in ga boš zapustila, če se ne bo spremenil. Zavedati se mora, da te bo sicer izgubil. 

To bi sicer morala narediti že takrat, ko si opazila vse te probleme, vendar nikoli ni prepozno, posebej zato, ker praviš, da je dober človek (ni isto kot za žensko “dober moški”) , ki ga ne bi rada izgubila za nič na svetu, in ga imaš rada, ker ti bo nekega grdega dne počil film (zaradi vse bolj “tečnega” življenja z njim) in mu boš pokazala vrata ne da bi mu dala priložnost, da se spremeni in izboljša. Pri tem upam, da razlog za njegovo tečno, neaktivno in dolgočasno vedenje in ravnanje ni to, da tudi sam ni več zadovoljen v vajinem razmerju, pa se tega ne upa priznati ne sebi ne tebi. Upam, da se ti po napisanem še vedno zdim (hvala!) zelo prizemljen, realen in pameten. In srečno!