Mislila je, da mu lahko zaupa, dokler ji ni pokazal svojega pravega obraza

Brane, moja zgodba ne bo o tem, kako mi je hudo zaradi fanta, bo pa o tem, koliko sem prejokala in pretrpela. Sedaj je hvala bogu že vse mimo, zahvaljujoč prijateljem, ki so mi pomagali. Torej, spoznala sem fanta, za katerega sem bila prepričana, da je nekaj posebnega. Da mu lahko zaupam, da se lahko z njim pogovarjam. Zaupala sem mu. Zaupala sem mu svoje strahove, svoje želje, svojo preteklost. In bila sem mnenja, da me razume, da razume, kaj mu govorim, da je odrasel. Tako sva se pogovarjala cele dneve, dan za dnem, včasih tudi ponoči. Večkrat sva se videvala in bilo je resnično lepo. Nato sem šla na dopust in ponudil se je, da pride k meni za kakšen dan. Večer pred tem, ko naj bi prišel, mi je pisal, da me bo razveselil, saj me bo naslednji dan obiskal. Prišel je naslednji dan in sva si spet pisala. Bilo je kot vsak dan. Samo, da ni prišel k meni, ni pa se tudi opravičil oz. povedal, da ga ne bo. Prišel pa je na območje, kjer sem bila jaz (v kraj zraven mene). Naslednji dan sem ga vprašala, kako to, da ga ni bilo. Dobila sem tudi tisti čuden občutek v trebuhu, ko veš, da je nekaj narobe. Omenila sem, da imam občutek, da je mislil na bivšo punco, saj sta živela skupaj v kraju, kamor je prišel na obisk (naj omenim, da sta končala 7 let nazaj in da je to bila še srednješolska ljubezen, ki je potem trajala še prva leta na fakulteti). Nato mi je povedal, da ni samo mislil nanjo, ampak, da sta se celo dobila na pijači. In v tistih 15 minutah, ko sta se videla, je začutil stvari, ki jih je čutil pred 9 leti. Nato sem šla naslednji dan nazaj domov in sva se zvečer dobila, da se osebno pogovoriva. Zaupal mi je, da očitno ni nikoli pozabil nanjo, ampak je samo potlačil čustva, ko sta šla narazen. In ker je začel nekaj čutiti do mene, so nato ta čustva privrela nazaj na plan, ko jo je videl. Zagotovil mi je, da naj bi mu jaz nekaj pomenila, ampak, da je očitno še vedno zaljubljen vanjo, ter da naj si dava čas, da njo končno preboli. Bil je tudi prepričan in tako je zagotovil tudi meni, da je bivša samska. Nato so minevali tedni, ko sva se še vedno družila in pogovarjala. Bil je prijazen do mene, bilo je kot pred tem, ko je videl bivšo. Nakar je kar naenkrat izginil. Od njega ni bilo več odgovora, ni bilo nobene razlage. Sama sem mu še vedno pisala in upala, da mi bo razložil. Dobila sem sporočilo z grdimi besedami, da kaj je spet narobe v pi*** m*** in spet ni bilo od njega glasu. Nato mi je po dolgem času napisal, da je potreboval mir, da je bil slabe volje in da mu miru nisem dala. Dejstvo pa je bilo, da nisem vedela, da je sploh kaj narobe. Nato sem ugotovila, da ima bivša že par let resnega partnerja in sklepala, da očitno je to ugotovil tudi on. Nato je name obrnil, da sem jaz vse naredila narobe, da mu nisem dala miru, ko ga je rabil, da mi je vedno vse zaupal in razložil. Na vsako moje vprašanje sem dobila samo odgovore v smislu, da če ga ne poslušam, ko mi kaj pove, da se nima kaj pogovarjati. Sedaj še vedno všečka vse fotografije od bivše (ne spusti ene same fotografije) in vsako stran na Facebooku, ki jo bivša ustvari. Ali je to obsedenost z njo? Rekel mi je celo, da je ona sedaj njegova najboljša prijateljica. Nekoč mi je tudi rekel, da je šel k njej, samo zato, da bi jo videl. Ona pa mi je povedala, da se sploh nista videla, ker ona pač nima časa za ta druženja. Ko sem ji omenila njegovo ime, je najprej celo vprašala, kdo je to. Ne razumem njegovega obnašanja, niti tega, da ne želi končno pozabiti na njo in iti naprej. Ali ne bi bilo zanj najbolje, da bi jo nehal spremljati po vseh družbenih omrežjih? Zaveda se baje, da nikoli več ne bosta skupaj. To je moja zgodba. Zgodba o tem, kakšni ste (so) lahko moški in zgodba o (ne)zaupanju.