'Mu je med njegovo odsotnostjo res dovolj samo roka?'

Pozdravljen, Brane. V zvezi s fantom sem že štiri leta, stara sem 29 let. Fant že od vsega začetka dela v tujini. Sprva je rekel, da naj potrpim kakšni dve leti, da bo potem vse lažje in se bodo stvari umirile. Pa ni bilo ravno tako. Njegovi nameni so dobri - kot pravi, priskrbeti osnovni kapital za družino, kar mu doma žal ni uspevalo, prve dve leti pa sta bili tudi poslovni polom v tujini. Takoj po začetku zveze se je preselil v moje najemniško stanovanje, v zvezi s čimer sem na začetku imela čudne pomisleke, ker se ni sam ponudil, da bi plačal del najemnine, jaz pa tudi nisem imela občutka, če je prav, da mu rečem, ker je bil veliko časa v tujini. Sama sem na koncu zaradi plačevanja šolnine zašla v situacijo, da si stanovanja več nisem mogla privoščiti in sem mu to vsakič ob plačevanju najemnine dala jasno vedeti, pa se ni odzval s kako gesto, jaz pa nisem take narave, da bi kaj zahtevala. Tako sem si sama pri sebi nekega dne dala rok in ker se ni ponudil sam, da bo kaj prispeval, sem stanovanje preprosto odpovedala, nakar je bil šokiran in se čudil, kaj nisem nič rekla ... V glavnem, ne vem, ali se človek igra z mano. Za tem sva zadevo nekako razčistila, si odprla skupni račun, da ne bi bilo več dilem. Pa se je tam začelo. Potem ga je bilo treba opominjati, da je treba nakazati na skupni račun. Grrrr!!! Nerada prosim. Težava je bila seveda spet v poslu in v tem, da je najin proračun prišel zadnji na vrsto za plačilo. Saj sem jaz v službi in imam redno plačo, kaj penim ... Bo že naslednjič nakazal za naprej pa nazaj. In je res, ampak meni je šlo na tone živcev in glede na nespoštovanje dogovora, mislim, da bi moral ubrati drugačen ton govora. Nespoštovanje do mene kot ženske ali pač karakter??? V glavnem, dve leti sta minili, totalni bankrot. Nova ideja - odhod za nekaj mesecev še dlje. Meni se je zvrtelo. Not my style! To ni zveza. Ampak je brezkompromisen, samo ta projekt, da se izkopljem nazaj, tri, morda šest mesecev. Zgodilo se je leto. In sem mislila, da je to to. Rekel mi je, da ne gre nazaj. Potem pa mi čez teden dni pove, da spet gre. Po odhodu sem od šoka kar zbolela. In potem je bilo tako še leto dni. Odselila sem se. (Spet!) In ko je prišel nazaj, sva se spet dobila in našla kompromis - skupaj, doma ali v tujini, ne da več sam odhaja. Res je to zame malo težje in bi terjalo malo več angažmaja in časa, pa še zdravstveno sem malo ovirana pri izbiri okolja. V glavnem, on bi se moral tudi meni prilagoditi, počakati. No, pa se ni, čez pol leta je spet sledil šok - spet nov projet na terenu - sam. To pač moram, to pač bom, za družino, malo še potrpi, bo mi uspelo, da nama bo v prihodnje lažje. Jaz pa na tri mesece v svojih "rosnih" letih vidim fanta za 14 dni, vmes pa samevam v tihem stanovanju in se zavedam, da sem v težji situaciji, kot če bi bila zares sam(sk)a. PS: Opis fanta morda zveni negativno, pa še zdaleč ni samo to, sicer ne bi toliko let z njim potrpela. Ampak za neke stvari pa sem (očitno? ali pa ne?) izgubila občutek? Kaj je realno v današnjih časih, ko ni služb, ne vem več? Vidim mnogo prijateljev, ki imajo velike skrbi zaradi izgube službe in nekako razumem to vizijo, po drugi strani pa ne želim, da je to samo potuha, izgovor za to, da se dela grdo z mano, da sama delam grdo s sabo. Ne vem več, kaj je prav. Kaj meniš? Naj dodam še tole, da sem sama hudo težko vzdržna in se sprašujem, če je mogoče, da 'tapravi dec', kot je on, zares zdrži brez (čeprav skos prepričljivo zatrjuje, da se pač samozadovolji in ni nobenih drugih indicev). Marsikdo mi zatrjuje, da tega moški ne zdržijo. Jaz mu sicer verjamem, čeprav sem tudi sama že precej na meji vzdržnega in se sprašujem, ali ima vse to smisel. Hvala ti in lep pozdrav! Pozdravček!