'Ne vem, kaj si predstavljajo tisti, ki so v zvezah in ki zviška in z aroganco gledajo na samske kot egoistične karieriste'

Brane Kastelic
03.12.2019, 7:52
1
Dragi Brane, rad napišeš, da imejmo takšna razmerja, kot si jih želimo. Sliši se enostavno in logično. A ni ravno tako. Živimo v majhnem okolju, ki je za nekatere še manjše. Tudi zame. Ja, bolje kot biti z nekom, ki mu ni zaupati, ki te zanemarja ali zlorablja in te s tem čustveno in telesno uničuje, je ponovno se vreči na trg. Odnosi pa niso ali črni ali beli, da bi lahko enostavno rekel: ta je dober in ta je slab. Vedno moramo pogledati celoto, kajti popolnosti pač ni in je noben realen človek ne pričakuje. Če bi bilo tako, bi bili vsi kar naprej sami. Sama sem imela dve zvezi, prvo 9 let in drugo 5 let. V njih nisem več vztrajala ravno zaradi zgornjega pravila, ki ga rad deliš in se strinjam z njim. Če je tako hudo, da pogosto jočeš in noben pogovor, predlog ali kompromis ne pomaga, si na koncu slepe ulice. Trpljenje je hudo in si v neki točki rečeš, mora obstajati nekdo, s komer ne bom doživljal takih bolečin, ki je dostojen, zaupanja vreden in me privlači. Hja, to je nujna objektivna predpostavka ob tej subjektivni, da smo sami gospodar svojih razmerij. Dvakrat sem predolgo reševala razmerje, ker v nasprotju s prepričanjem starejših generacij, vsi ne menjujemo partnerjev kot spodnjih gat in se zavedamo tega, da je za dobro zvezo potreben trud. Ob tem sem se psihično izčrpala, tako da sem se še dolgo po koncu zveze sestavljala. Take stvari niso tako enostavne, kot morda včasih zveni iz tvojih člankov, mogoče tudi zaradi moškega principa, ki je bolj racionalen. Tudi ženske nismo vse enake, jaz zagotovo sodim med bolj čustvene, čuteče, ker vse to doživljam zelo intenzivno. Priti je moralo do skrajnosti, da sem lahko sprejela odločitev, da je poskusiti znova manj slabo kot vztrajati v obstoječem. Pri čemer obstoječe ni bilo samo slabo, logično, saj so bile dobre stvari, ki so me v odnosu toliko let držale. In potem pridemo do tehtanja črnih in belih lastnosti odnosa, pri čemer moraš pri odločitvi vzeti v obzir tudi objektivna dejstva – kdo sploh je še tam zunaj, koliko si že star, ali boš do naslednje zveze še sposoben imeti otroke ... Madona, ni tako lahko in tisti, ki cincajo v zvezah, kjer se ne počutijo čudovito, niso sami mazohisti, ki ne želijo ali znajo poskrbeti za svojo dobrobit! Lahko je reči pusti ga/jo in si najdi koga bolj primernega. Iti v iskanje koga bolj primernega v našem miniaturnem bazenčku pomeni veliko tveganje, da boš našel le še koga manj primernega ali pa koga primernega, ki ti ni mentalno in seksualno privlačen! Tega ne srečam, ne najdem že nekaj let! Terja veliiiko poguma, da izpustiš, kar imaš, ne glede na to, da ob tem trpiš. In potem se začne zgodba stereotipov o samskih. Ne vem, kaj si predstavljajo tisti, ki so v zvezah in ki zviška in z aroganco gledajo na samske kot egoistične karieriste, ki si ne želijo otrok, ali ti postrežejo z modrostmi, da si mogoče preveč izbirčen, nepripravljen reševati odnose in podobno. Povej mi, Brane, kako naj v tem svetu človek živi po načelu "imejmo takšne odnose, kot si jih želimo“?

Draga bralka!

Res je, da rad napišem: imejmo takšna razmerja, kakršna si želimo, ne pa takšnih, kakršnih si ne želimo. Nikoli nisem trdil, da so razmerja nekaj enostavnega. Če bi bila, ta rubrika ne bi obstajala. Najmanj enostavne so odločitve o prekinitvi razmerja. Ni pa tako zelo težko presoditi, ali si v razmerju, kakršnega si (ne) želiš. Če ga moraš reševati, je zelo velika verjetnost, da gre za razmerje, kakršnega si NE želiš. S kar nekaj dobrodošlimi mislimi, ki si jih napisala, se strinjam.

Razmerja niso nekaj enostavnega, niso v črno-belih barvah in za to, da so uspešna in "srečna" (različne ljudi osrečujejo različne reči, tudi v razmerjih), so potrebni kompromisi in trud stalne vrste. Kompromisi in trud stalne vrste obeh, ne samo enega. Če se trudi in na kompromise pristaja samo eden, postane to, kar si v dveh svojih razmerij postala ti: reševalka razmerij (dveh), ki ju kljub vsemu, kar si naredila, nisi mogla rešiti. Najdalj časa sem se ustavil pri tvojih ugotovitvah "dvakrat sem predolgo reševala razmerje", "ob tem sem se psihično izčrpala, tako, da sem se še dolgo po koncu zveze sestavljala" in "priti je moralo do skrajnosti, da sem lahko sprejela odločitev, da je poskusiti znova manj slabo kot vztrajati v obstoječem". Kaj je ta skrajnost? To me najbolj zanima.

Slike je simbolična.
Slike je simbolična.FOTO: iStock

A ni tako zelo pomembno. To, kar je zares pomembno, je, da si že pred "skrajnostjo" zapravljala čas. Veliko časa, saj si zapravila: enkrat devet in enkrat pet let. Skupaj štirinajst let. Zakaj? V bistvu zato, ker si vztrajala v razmerjih, kakršnih si ne želiš … Nikoli ne bova vedela, kaj bi se morda zgodilo v teh štirinajstih letih, če ne bi vztrajala v dveh razmerjih, ki si jih "predolgo reševala". Morda bi vmes našla moškega, ki ga iščeš? Morda si s tem, ko si predolgo reševala svoji razmerji, s sebe odvrnila pozornost moškega, ki si je želel razmerje s teboj. Priznam, da je moškim v tem oziru veliko lažje, ženskam pa veliko težje že zaradi velike razlike med nami, ki bi jo takole razložil: ženske občasno hlinijo orgazem, moški pa lahko celo razmerje. To, kar bi se reševalci razmerij morali vprašati, je: kaj rešujejo (ponavadi razmerje, kakršnega si ne želijo) in kaj jim bo prinesla rešitev (to ni ravno razmerje, kakršnega si želijo, ampak nekakšen vedno nov kompromis, ki slabša razmerje)? Ko v razmerju enkrat prideš do točke, na kateri si priznaš, da je treba razmerje začeti reševati, je veliko bolj verjetno, da se utopi, kot da spet splava, in da ga, tudi, če ga rešiš, rešiš samo začasno in da se kmalu začne spet utapljati. Ne trdim pa, da ga ne bi smeli poskusiti rešiti. A ne veliko večkrat kot enkrat.

Dolgoooo sem bral tudi tvojo ugotovitev: terja veliiiko poguma, da izpustiš, kar imaš, ne glede na to, da ob tem trpiš. Najbrž res, vendar je bolj res: terja veliko strahu (ne bi rad rekel strahopetnosti), da ne izpustiš tega, kar (n)imaš glede na to, da ob tem trpiš. Veš, kaj hočem reči? Seveda veš. Ta strah je posledica pomanjkanja samozavesti in samopodobe. In omejenega iskanja partnerja in nemobilnosti pri iskanju sreče v razmerju. Napisala si "živimo v majhnem okolju, ki je za nekatere se manjše". V današnjih časih je naše okolje tako majhno ali veliko, kot si ga naredimo, pa naj gre za iskanje dela, prebivališča ali ljubezni. Nelogično je, da so ljudje pripravljeni tudi uro in več potovati v službo v drug kraj, pa precej manj pripravljeni iskati ljubezen uro ali veliko več proč, da o iskanju v neskončnem virtualnem svetu niti ne govorim? S trebuhom za kruhom. Zakaj ne s srcem za ljubeznijo?

Poskušal ti bom odgovoriti na to, kar si napisala na koncu: "Povej mi, Brane, kako naj v tem svetu človek živi po načelu 'Imejmo takšne odnose, kot si jih želimo'."Tako da po prvih znamenjih, da razmerje ni več takšno, kot si ga želimo, ukrepamo in jih v kali zatremo. In da se poslovimo, če ta znamenja vztrajajo in se razmerje še poslabša. Ni enostavno, vendar, vsaj po mojem, edino prav. Slaba razmerja lahko postanejo samo še slabša. Bolje se je raziti po letu, dveh kot po štirih ali devetih letih. Več sreče ti želim v naslednjem razmerju.

PREBERI ŠE
Brane, pomagaj!

Imate vprašanje za Braneta?
Imate vprašanje za Braneta?