Dragi, Brane. Tudi jaz potrebujem, prosim za tvojo pomoč oziroma nasvet ... Z možem sva skupaj 15 let, oba sva stara blizu 50 let. Je super mož, a že od nekdaj slab ljubimec, otrok (na lastno željo) nimava. Saj ne, da sem jaz ekspert v spolnosti, ampak nekako zadnja leta vidim in čutim, da nama ne gre ... Prvo leto, ko sva se spoznala, sva seksala 'kot zajca' – dobesedno, skoraj vsak večer, ko se je vrnil s športa, brez predigre. Ker sem takrat bila še zelo nesamozavestna, sem to tolerirala ... Dokler mi ni bilo dovolj, dokler se nisem počutila kot predmet, na katerem se sprazni, ne pa oseba, ki si je želi. Seveda je njemu to bil šok, zakaj pa ga sedaj odrivam, ampak s pogovorom nisva ničesar rešila, le skregala sva se in imela 'tihe maše'. On (še danes?!) namreč trdi, da je kvaliteta seksa pogojena s kvantiteto. Ko večkrat seksaš, se tudi kvaliteta izboljša. Ne sprašuj, kako, ker ne vem. In ni tiste vrste moški, ki bi mu predigra bila (preveč) smiselna ali potrebna, prav tako mu ni (nujno) pomembno, ali ženska doživi orgazem med/po/pred seksom ali ne ... Njemu, po drugi strani, pa ni seksa brez orgazma. Pogovore o (slabem) seksu načenjam jaz, in seveda me to sedaj že v osnovi razburi, ker, čeprav imava sedaj zeeelo šibko spolno življenje (1–2 na mesec), on na to temo ne reče ničesar, tako da, jasno, končava s kreganjem in obtoževanjem in potem 'tiho mašo'. In tako ne vem, ali mu je vseeno, ali ga skrbi, ali kaj razmišlja o tem. Nekako na koncu vse raje 'pomete pod preprogo' in upa, da bo problem izginil ... Vem pa, da (verjetno skoraj) vsak večer masturbira na porniče (ja, 'pornoholik'), v dnevni sobi pred TV. Vem, da imam tudi jaz 'issues' glede spolnosti, saj sem v mladosti prek nje iskala 'ljubezen', in na splošno težko zaupam ter se težko sprostim v spolnosti, sploh če zaznam nesamozavest na drugem koncu. Kljub vsemu sem sedaj že nekaj časa v fazi ('kriza' srednjih let?!), ko se mi seksa. Problem pa je, da me mož ne privlači (več) – predvsem zato, ker vidim in vem, kakšen seks mi 'nudi' (brez predigre ter brez zadovoljitve) ... Zato se zadnje čase tudi sama pogosteje samozadovoljujem v spalnici. Skrbi me, da bova postala kot njegovi starši, ki niso spolno aktivni (to mi je enkrat namignila tašča). Moja dva sta pa še kako aktivna, in to se mi zdi zelo lepo. Nisem tip, ki vara, tako da skok čez plot ni opcija (vem, da mi tega niti ne bi predlagal), me pa skrbi, kako bova to rešila oziroma ali bo najino nadaljnje spolno življenje omejeno na samozadovoljevanje. Verjamem, da lahko še kaj naredim (pri spolnem terapevtu sva pred leti že bila, pa je mož rekel, da je tja hodil zaradi mene, ne zaradi sebe, saj on nima problemov – terapevt je bil moj takratni ultimat, da ohraniva zvezo in sedaj vem, da ni bil smiseln – na silo se nič ne reši), zato te prosim za kakšen nasvet s tvojega, moškega, vidika (na žalost nimam moških prijateljev, da bi jih vprašala, kaj naj še naredim) ... Kaj mi predlagaš? Pa, prosim, ne predlagaj mi nekega orto seksi perila ali kakšnih 'igrač', saj me to spominja na porniče, do katerih imam zeeeelo odklonilen odnos, saj – za moje pojme – pornografija dehumanizira ženske in tudi smisel ter bistvo spolnosti kot takšne. In zaenkrat niti ne bi želela z njim pogledati porniča. Verjamem, da je spolnost lahko nekaj zeeelo lepega, čustvenega in globokega ter povezovalnega med dvema, ki se 'vidita in slišita'. Kako naj nama torej še pomagam? Nezadovolj(e)na žena