Najino razmerje ima oz. je imelo, tako kot večina ostalih, svoje vzpone in padce. Prvič me je pustila, pa sem kot otrok moledoval in sva poskusila znova. Od takrat se skoraj vsakih nekaj mesecev »zapneva« glede stanovanja. No, sedaj že celo glede otrok. Razumel bi, če sam ne bi naredil ničesar, pa vendar se trudim. Res je, da sem bil po najinem razhodu bolj zadržan glede teh stvari, vendar se mi zdi, da se je vsa zadeva, vsaj pri meni, normalizirala. Finančno je situacija nekoliko bolj problematična. »Našparanega« je kar nekaj, plače pa so vedno manjše. Želim si iti na svoje, močno si želim otrok, finančno stvar ni najbolj optimistična, ne glede na to, kako obračam številke. Povrh vsega mi po novem grozi še izguba službe, kar pomeni še večjo nesigurnost :( Tule nastane problem. Pred časom je spet počilo, prav zaradi stanovanja in otrok. Njenega zadnjega napada nisem več zdržal - redkokdaj sem zaradi tega izgubil živce in sem stvar raje »potlačil«. Nisem se mogel zadržati in sem nekaj krepkih zabrusil nazaj. Približno teden dni je vladal nekakšen umetni mir, ko pa sem ji omenil, da bom morda izgubil službo, je vse skupaj eksplodiralo! Razbral sem, da gre spet za prihodnost, česar se sam hudičevo dobro zavedam. Bolj je bila izpostavljena njena kot moja, kar mi ni jasno, saj naj bi skupaj funkcionirala kot celota in težave enega so tudi težave drugega, mar ne? Spet sem poslušal očitke glede bivših (s katerim nimam nič), otrok in tega, da nekako premalo naredim za najino samostojnost. Halo! Trudim se na vsakem koraku, »šparam«, iščem, računam, se sprašujem, kako bi najlažje preživela. Zanjo tega ne bi mogel reči, pomemben je samo beg, pa naj stane, kolikor hoče. Povrh vsega sem si na grbo navlekel, ali pa so mi to navlekli drugi, še eksistencialno krizo. Največji strah, ki ga gojim, je, da ne bi mogel preživljati svoje družine. Lepo sem rekel, naj počaka kakšen mesec ali dva, da vidiva, kako bo, da se ob izgubi službe, ki je skoraj zagotova, spet postavim na noge. No, po prepiru z njene strani ni bilo odziva, mrk. Denarja je dovolj, da bi pri njenih ali mojih uredila stanovanje, vendar sam tega nočem, saj bo vedno neko nerganje. Daj to, daj ono … Komaj čakam! Dokler človek ni čisto na svojem, ni nikoli zares svoboden! Ne morem stran od nje, ne vem, zakaj. Res si želim otrok in, Bog moj, tudi star sem že, tako da bi bil skrajni čas. Pri njej sem vedno mislil, da bo mati mojih razgrajačev oziroma velikonogcev ;) Nisem več prepričan. Kako je mogoče živeti s človekom, ki te, ko si na robu obupa, zapusti, ti ne stoji ob strani, te ne objame, ti ne pove, da te ima rad in bo vse dobro? Tega sem bil deležen še od ljudi, ki jih ne poznam tako dobro oz. niso moji življenjski sopotniki. Namesto tega poslušaš očitke in mlatenje. Kot da se tega ne zavedam že sam. Sama je imela precejšnje težave, ob katerih sem ji vedno stal ob strani, jo podpiral, spodbujal, nič očital. Ob strani ji bil stal pri čemer koli. Name se je lahko zanesla in se še vedno lahko. Očitno sem svoje življenje zafural do te meje, da nisem sposoben obdelave dotičnega problema. Še zadnji del, za katerega mi boš ti očital, če ga ne napišem ;) Kar se seksa tiče, je bilo pri njej zmeraj tako tako. Rečem lahko le, da sem včasih seksal veliko več in bi še vedno, vendar z njene strani ni prav veliko potrebe, kaj šele nagajivosti. Glede spolnosti sem odprt in ne vidim, zakaj bi imela katera zadržke ob meni. Debato sem tudi večkrat načel, pa se ni zgodilo nič konkretnega. Velike težave ji predstavlja orgazem, doseganje tega je včasih zelo mučno. Nič ne de, človek vsaj ve, zakaj se trudi :) Ne razumi me narobe, nisem eden tistih, ki jih zanima le lastna korist. Vedno sem in vedno bom na prvo mesto postavil partnerico, najprej ona, nato jaz, ali pa, če gre, istočasno. V glavi poštimano, kondicije pa za kakšno uro brez težav. Upam, da si od napisanega dobil vse potrebne informacije, in mi boš s svojim nasvetom pomagal. Brane, hvala! Lep pozdrav, Zafuranec

Pozdravljen, Zafuranec!

Zafuranec!? Po vsem kar si napisal, nisi ničesar zafural. Pretiravaš. Preveč (samo)kritičen si. In morda tudi preveč analitično in “ziheraško” obravnavaš prihodnost. Napisal si na primer: “Očitno sem svoje življenje zafural do te meje, da nisem sposoben obdelave dotičnega problema”. To, da misliš, da nisi sam sposoben “obdelave dotičnega problema” (domnevam, da misliš na aktualno partnerico, ne pa “stanovanjski problem”), ne pomeni, da si kar koli zafural, najmanj pa življenje. Več glav več ve, kajne? Včasih vsakdo potrebuje dodatno mnenje “od zunaj”, ker se problem morda bolje vidi kot “od znotraj”. Ne bi rekel, da pri ženskah nekako nimaš sreče (po samo treh je težko soditi), se pa strinjam s teboj, da žal še nisi srečal prave. Jaz bi tako na hitro rekel, da si izgubil (zafural, če uporabim tvoj izraz) kar nekaj let, ker si vztrajal v razmerjih z ženskami, s katerimi očitno ni bilo pravega ali vsaj zadostnega ujemanja. Mislim, da to velja tudi za aktualno partnerico. Je samo njihova krivda, ali je krivda deljena, ne vem. Ponavadi je deljena. Vse preveč samokritičen si tudi, ko sebe kriviš za “stanovanjski problem” (“Vedno delal, šparal, pa je še vedno premalo…”), v katerem si ne moreš privoščiti, da bi šla na svoje s tole tvojo zelo sitno, nerazumevajočo, neprilagodljivo in zahtevno Dulcineo, ki se ji za “dobro” mero še premalo seksa z zelo kavalirskim partnerjem.

Tvoji generaciji je v veliki meri zafu…rala zadeve pohlepna, megalomanska in hazarderska bankirska in finančna gosposka v New Yorku, Londonu in v drugih centrih tako imenovane finančne industrije (pa taka “industrija”, ki ne “proizvaja” drugega kot denarja za tiste, ki ga že imajo veliko in preveč), ki so ji vrečo držali drugorazredni politiki – oboževalčki neoliberalizma. Pri nas pohlepnim bankirjem in nesposobnim politikom primešaj še tajkunske tolovaje, pa je slika popolna. Preveč (samo)kritičen si tudi do svojih let. Če sem prav izračunal, jih imaš 34 in nekaj mesecev. Stari moj, pa ti si v najboljših letih, ne pa “že star”. Otrok nimamo zato, ker je že “skrajni čas” zanje, ali zato, da bi z njimi izboljšali bolj klavrno stanje razmerja ali ga celo rešili, ampak zato, ker si jih želimo.

Zveza sploh obeta?

Očitno iskrena želja po otrocih pri tebi ni več problem, kot je bila – povsem logično in naravno! – pri devetnajstih letih, ko te je prva resna punca silila, da bi imela otroke. V tvojih vrsticah in med njimi čutim, da si jih zelo želiš, kar utegne voditi v napačne odločitve. Problem je (poleg “stanovanjskega”, h kateremu se še vrnem) tvoja aktualna zveza, ki – po vsem, kar si povedal o njej – žal ne obeta nastanka srečne družine. V samo dveh letih se je zgodilo vse preveč reči, ki se v bistvu ne bi smele zgoditi (vmes te je celo pustila!). Bolj logično in naravno bi bilo, da bi se tvoja druga dolga, desetletna zveza končala z nastankom družine, naraščajem in … tako naprej, pa ji očitno ni bilo usojeno. In verjetno je bolje tako, če sodim po tvojih besedah: z drugo sem prebil 10 let, ki niti niso bila tako slaba. Ki niti niso bila tako slaba? V razmerju, ki niti ni tako slabo, ne bi vztrajal niti pol leta, kaj šele deset let!

Iskreni odgovori

Za tvojo prihodnost in tvoja prihodnja razmerja je najbolj pomembno, da si iskreno odgovoriš predvsem na vprašanje, zakaj si tako zelo dolgo vztrajal v nedobrem razmerju, da te je “nagravžno” prevarala in da sedaj živi z “njim”? In na bolj aktualno vprašanje: zakaj kljub temu, da ti je v bistvu jasno, da s sedanjo partnerico stvari ne štimajo, ne moreš stran od nje, čeprav podzavestno veš, da je to verjetno … rešitev? Slabo razmerje se ne spremeni v dobro samo zato, ker moški in ženska živita skupaj, proč od njenih ali njegovih staršev … Ne zameri mi, vendar morda preveč poslušaš aktualno partnerico in se ji vse preveč prilagajaš. Morda tudi preveč govoriš in premalo narediš.

Stanovanjski problem

Denarja (tvojega, če prav razumem) je dovolj, da bi si pri njenih ali tvojih uredila stanovanje… Morda je res, da je človek zares svoboden šele, ko je čisto na svojem (odvisno od tega, kakšni so starši in kakšni so odnosi), vendar … moramo biti v življenju tudi pragmatični in praktični in se prilagoditi razmeram. Če ni možno tisto, kar mislimo, da je najboljše, se pač odločimo za drugo najboljše … Če bi bil na tvojem mestu, bi si, za začetek, pri tvojih starših uredil svoje stanovanje (bog ne daj pri njenih!), pa naj je partnerici to prav ali ne. Povej ji, da bo najprej tako in nič drugače. Če ji ni prav, naj gre … kamor koli hoče. Morda – bodiva optimista! – bo tvoja jasna odločitev za ta premik izboljšala stanje med vama. V vsakem primeru se boš ti, s svojim stanovanjem (v hiši staršev?) počutil drugače, bolj optimistično, manj zaskrbljeno kot se zdaj in imel drugačno, boljše izhodišče za ustvarjanje družine, ker boš že imel štalco, če boš moral iskati novo … kravco. Če boš iskal novo, se – ko jo boš našel – spomni na to, kar rad ponavljam (ne velja samo za ženske, ampak tudi za moške): vztrajajmo v razmerjih, kakršnih si želimo, ne pa v takih, ki si jih ne. Pa naj imamo 20 ali 34 ali 42 ali več let. Pohvaljen za odnos do spolnosti in za kavalirski odnos do žensk v postelji. Glede skrbi v zvezi s službo, ki upam, da jo boš obdržal: ne vdajaj se skrbem (že zaradi negativnih vibracij), ampak se posveti raziskovanju možnosti za novo. Srečno!