Občutek imam, da varam ljubimca, ne pa moža!

Betty, Betty, Betty! Počutim se, kot bi me postavila pred strelski vod ... Ni pomembno, ali jaz podpiram tvojo odločitev ali ne. To, kar je pomembno, je, da vsi bolj ali manj intenzivno iščemo srečo. Ti si prepričana, da si jo našla ob sedemnajst let starejšem moškem. Če bi bilo to, kar se ti dogaja z ljubimcem, »od včeraj«, bi ti rekel, Betty, ustavi konje, ne hiti, vroč odnos ljubimcev se lahko hitro ohladi, ko se ne dobivata več samo za ilegalni seks, ampak zaživita skupaj. A ti očitno dobro veš, v kaj se nameravaš podati (zelo se ujemava, seks je vav!, spoštuješ ga, ceniš ga in tako naprej).

Problem s srečo je ta, da pogosto sreča enega človeka prinaša nesrečo drugemu človeku. Tvoja/vajina odločitev bo, kot sama veš, osrečila dva človeka, tebe in tvojega ljubimca, in potencialno onesrečila pet ljudi: tvojega moža, vajino hčerko, ljubimčevo ženo in njuna sicer odrasla otroka. Manj potencialno nesrečnih bi bilo, če bi ti pred leti opustila »prvotni plan«... Ni fajn, da se poročamo in imamo otroke zaradi ... »planov«, a kar je, je.

Zakaj pravim potencialno onesrečila? Zato, ker nekako dvomim, da sta tvoj mož in žena tvojega ljubimca zares srečna. Tudi če ne vesta za vaju ali celo ne sumita, kaj se dogaja, jima vidva ne moreta nuditi prave sreče. Zakona sta zanju kot za vaju drugorazredna. Tudi seks ne more biti kdo ve kaj. Če partnerju »ni do intime« (tvoje besede), to čutiš, ni nujno pa, da to pripisuješ nezvestobi. Kaj hočem reči? To, da bo to morda tudi zanju neke vrste »osvoboditev«, bolj verjetno za tvojega moža, ker je še mlad, kot za ženo tvojega ljubimca, če je enakih let kot on. Najbolj hudo bo tvoji hčerki, posebej, če je na atija zelo navezana. Morda pa tudi ona podzavestno čuti, da stvari med vama ne štimajo, in je tudi zanjo bolje, da se razideta. Ne vem ...
To, kar vem, pa je, da vse preveč ljudi vse predolgo vztraja v drugorazrednih in nižjerazrednih slabih zakonih z bednimi odnosi, ki so takšni tudi v postelji, nimajo pa poguma ali pogojev za to, da bi se razšli. Vidva naj bi vendarle zbrala pogum. Tvoj ljubimec je poleg tega očitno kar premožen (za vaju je kupil hiško ...). Opozorilo »pred uporabo« oziroma »tehnični« nasvet pred odločitvijo, do katere ostajam nevtralen: naj najprej on pove ženi, da jo zapušča, ker se moški radi premislijo tudi v zadnjem trenutku, Betty.

Ne morem tudi mimo sedemnajstletne razlike v letih, ki me – da ne bo pomote – ne moti, ker se ljubezen ne ozira nanjo. Zdaj in gotovo še kar nekaj časa ne bo moteča. Kaj pa čez dvajset let? Spomnim se pogovora s petdesetletno znanko, ki ima približno dvajset let starejšega moža. Ona bi rada hodila ven, on noče nikamor, ona bi zelo rada seksala, njemu ni do seksa in odklanja viagro, ona trdi, da mu je vseeno zvesta, on jo obtožuje, da se daje dol' z drugimi ... Nimata se fajn. Imam pa tudi dobrih sedemdeset let starega prijatelja, ki ima približno dvajset let mlajšo drugo ženo. On še vedno dobro zgleda, igra tenis, jemlje viagro ... Imata se fajn. Hvala za pohvale, Betty. Se bom potrudil (ostati tak, kot praviš, da sem)!