Pozdravljena, Polha! Napako si/sta naredila pred dvema letoma, ko sta po vsega pol leta, po tistem ko sta se spoznala, zaživela skupaj. V kolikšni meri lahko spoznamo drug drugega v šestih mesecih!? V zelo majhni. Skupno življenje po samo šestih mesecih je odlična rešitev za... seks, vendar samo za seks, ki je tako vedno na dosegu roke. In seveda sta se imela prvo leto pravljično in sta sveže zaljubljena imela »pestro seksualno življenje«. Tudi po drugem letu bi moralo biti še vedno takšno. Pestro. Pa ni. Ti mu ne daš, ker misliš, da te ima za novo mamo in ti ne pride na misel, da bi seksala z njim. On seveda »teži« za seks. Ker je potreben, je tudi jezen. Ker je jezen, je tudi vulgaren. Ker je vulgaren, te še bolj odvrača od sebe. Problem skupnega življenja po tako kratkem času so ti, no, premori med dvema seksoma, med katerimi je potrebno narediti marsi kaj, na primer pospraviti (to ni najmočnejša moška točka, posebej pri 25-tih). Ko zaživimo skupaj spoznamo partnerja ne samo v prijetnih, ampak tudi vseh drugih trenutkih: ko stiska zobno pasto, ko pusti nogavice in spodnjice »počivati« kjer koli, ko proizvaja različne zvoke, ki jih je veliko, ko ne dvigne pokrova na straniščni školjki in se polula nanjo, ko ni najbolje spedenan, ko mu osebna higiena ni vedno prva skrb... kar vse so večinoma šibke točke moškega. Skupno življenje prinaša tudi določene odgovornosti, pri katerih spet prednjačite ženske, ki ste po naravi bolj odgovorne od moških, posebno od mladih moških, vsaj večina žensk. Tudi, če za vse to najdemo kompromisne rešitve, se prekoslej pojavi tudi ta nebodigatreba denar, ki, če ga je premalo, lahko povzroči enako velike ali celo večje probleme kot ga pomanjkanje seksa oziroma občutek enega člana para, da ga drugi član podzavestno ali celo zavestno izkorišča. Ti si to izkoriščanje razlagaš morda preveč poenostavljeno, ko praviš, da te ima za novo mamo. Imaš pa prav, ko ugotavljaš, da je daleč od tistega tipa na začetku, ki se ti je zdel odgovoren, ambiciozen in zanimiv (in ti je bil zato »sumljiv«?). Zato ti je seveda vse manj všeč. In zato mu seveda ne daš, kar – tvoj fant ima delno prav! – samo slabša vajine možnosti, da bi preživela kot par, ker vaju blokada seksa še bolj oddaljuje. Strinjam se s teboj, da je za nastalo krizo kriv predvsem on, a ukinitev seksa je povečuje in zbija njegovo voljo po tem, da bi kar koli spremenil. Posebej zato, ker je očitno precej nezrel 25-letnik, če misli, da bo do seksa prišel s pomočjo... vulgarnosti ali če misli, da se da z dvajsetimi evri preživeti dva tedna. Velikokrat sem že napisal, da je večina ljudi vse predolgo vse preveč tolerantnih do nesprejemljivega ravnanja in vedenja partnerja in da pretirava v razmišljanih o posledicah »razhoda«. Posebno, ko so mladi in nimajo otrok. Če nista za skupaj, se je bolje raziti preje kot kasneje. Z drugimi besedami: če misliš, da to vajino razmerje ne vodi nikamor, ampak samo v vse večje probleme, se ne oziraj na »čustva, ki te preplavijo« (napisala si, čustva, ki sem jih imela do njega – si jih imela, ali jih še imaš), ko razmišljaš o tem, da bi ga zapustila. Če misliš, da je vajino razmerje še vedno mogoče rešiti in si ga dejansko želiš rešiti (napisala si tudi »moj dragi«...), poseži resno po šok terapiji: povej mu, da tako kot je ne more biti (ker res ne more biti), da tako nočeš in ne boš živela, da bosta morala bolj enakopravno deliti stroške (pokaži mu, kaj se dobi za dvajset evrov!) in da ga boš zapustila, če se ne bo spremenil. Ne prihodnji teden ali mesec, ampak jutri. Če bo zelo na hitro spokal in odšel, po tvojem, k mamici, in se ti ne bo oglasil teden, dva, potem boš vedela, da si se prav odločila.