Brane, pomagaj!

Obupana bralka: Predolgo sva vztrajala skupaj nesrečna "zaradi otrok".

Brane Kastelic

26. 09. 2022 08.09

Brane, lepo pozdravljen. Lepo bi te prosila za tvoje mnenje, ki ga zelo cenim. Nikoli si ne bi mislila, da se mi bo to zgodilo, a se mi očitno je. Deset let sva bila s partnerjem skupaj, zgradila sva hišo, imava dva krasna otroka. Najin odnos je bil zadnja leta brez spolnosti in globokih pogovorov, oddaljila sva se, ker sva si preveč različna. Predolgo sva vztrajala skupaj nesrečna "zaradi otrok". Ko sva sezidala novo hišo, sem si mislila: "Ok, to je to, pač bom živela nesrečna in kot v celibatu do smrti (živela sem samo za otroke že itak vsa ta leta), otroci pa bodo imeli vsaj dom, hišo kot dediščino." Potem pa se je zgodil on. Inteligenten, privlačen, mlajši moški in mi "nekaj v srcu" prebudil ... Vse se je zbudilo v meni, zacvetela sem. Nekajkrat sva se dobila, to so bili najlepši trenutki v mojem življenju, dokler me ni "posekal" do samega dna. Ko sem mu izrazila, da želim več kot seks (ki je bil precej brezčuten/mehanski, brez nežnosti in gledanja v oči itd.) in da ga ljubim, me je hladnokrvno zapustil in se ni dal več prepričati v nasprotno. Popolnoma mi je uničil samozavest, sem v najlepših letih (40), modra, privlačna, uspešna, situirana, zabavna, zanimiva, inteligentna, visoko izobražena umetnica, a mu nisem bila dovolj. Je pa tudi sam po propadli dolgoletni vezi, za katere propad se močno krivi. Skratka, sedaj sem se z otroki preselila v podnajemniško stanovanje, zapustila bivšega, hišo prepustila njemu (ker je na njihovi zemlji), mali otrok pa ima žalostne in agresivne izpade, da hoče domov, v hišo k atiju. Meni se lomi srce, sama tudi prebolevam zavrnitev ljubimca, ki ga še vedno ljubim in pogrešam. Pomislila sem tudi, da razumem, zakaj kdo stori samomor, čeprav ga jaz ne bi zaradi otrok. Moj bivši partner je izvedel za "ljubimca" in me sovraži, že takoj si je prek Facebooka našel ljubice, s katerimi se sestaja, in sedaj je še bolj sovražen do mene. Do otrok je dober (zaenkrat), a z njim se ne da več normalno pogovarjati (glede skrbništva, nove hiše ...). Na smrt me je strah, kako bo, tla so se mi čisto zamajala. Kot da bi se name zgrnili temni oblaki. Vse, kar sem si želela za vse vpletene, je, da bi bili vsi srečni, a so stvari zelo kompleksne. Zdaj sem se obdala s prijatelji, psihoterapevti, mediatorji, naredila bom vse, da se "postavimo na noge". Prosim za kakšen tvoj pogled in pripombo, resnično me zanima tvoj moški pogled. Kaj bi mi svetoval? Hvala ti vnaprej za tvoj čas in odgovor, zelo cenim. Florence

Pozdravljena, Florence!

Pa pravijo, da se različnosti privlačijo. Nikoli se nisem strinjal s tem. Vedno pa sem ponavljal, da se moramo v razmerjih odzvati takoj, ko se začnejo "problemi", ne pa čakati na to, da se bodo ali rešili sami ali po nekem čudežu poniknili, ker se to nikoli ne zgodi, saj so kot kepa, ki jo valimo po snegu, in postaja vse večja. Zakaj to pravim? Zato, ker si napisala: zadnja leta je bil najin odnos brez spolnosti in globokih pogovorov, oddaljila sva se, predolgo sva vztrajala skupaj nesrečna "zaradi otrok". Zadnja leta? Koliko let je to od desetih, kolikor sta bila skupaj? Očitno najmanj tri? Jih je bilo še več? Odnos brez spolnosti in globokih (najbrž misliš na vsebinske pogovore, ne pa izmenjave besed o vsakdanjih rutinskih zadevah) pogovorov je povsem nesmiseln. Nova hiša, pa naj bo še tako velika, ne reši nobenega problema, nekakšno sprijaznjenje z nastalim položajem (bom pač živela nesrečna in v celibatu do smrti!) prav tako ne, ker se prej ko slej zgodi, da srečaš novega moškega, posebno pri tvojih še cvetočih štiridesetih, pri katerih si očitno (po vsem, kar si povedala o sebi) ena tistih žensk, po katerih bi moralo biti največje povpraševanje. Vse preveč dramatično in vse preveč osebno si odreagirala na pobeg prvega moškega, ki se ti je zgodil po dolgoletni porazni zvezi. Verjetno si bolj zaradi te zveze kot zaradi tega moškega v novi situaciji zacvetela, se srčno prebudila in imela občutek, da so to najlepši trenutki tvojega življenja in da si zaljubljena.

Tudi zato si očitno prehitevala dogodke, vse prehitro želela več kot seks in mu to tudi povedala, on pa zapaničaril in te hladnokrvno zapustil. Mislim, da ne boš ničesar zamudila, če ga ne vidiš nikoli več. Že to, da je bil vajin seks brezčuten, mehanski, brez nežnosti in gledanja v oči, je bil znak, da ga ne zanima nič drugega kot seks (le-ta je tolažba, ko ne moremo imeti ljubezni!). Vseeno ga na nek način opravičuješ, ko praviš, da ima za seboj propadlo dolgoletno zvezo, za katere propad se močno krivi. Morda. Bolj verjetno gre za samoopravičevanje. Ne daj se, Florence! Ne dovoli si, da bi ti tak moški uničil samozavest. Res si ga prehitro postavila v novo situacijo (rada bi več kot seks, ljubim te itd.), vendar je zelo malo verjetno, da bi bilo kaj drugače čez pol leta ali leto. Samo še slabše bi se počutila. Sestaviti se moraš v svoje dobro in v dobro svojih dveh krasnih otrok, ki seveda pogrešata očeta (eden očitno veliko bolj kot drugi), dosedanji dom oz. hišo, a otroci so bolj odporni, kot si odrasli mislimo. Čas res celi rane. Z bivšim morata in bosta našla skupen jezik o vseh zadevah (dobra podlaga je, da je do otrok zaenkrat dober), lažje sama kot obdana s prijatelji, psihoterapevti, mediatorji in tako naprej, ki te gotovo zasipavajo z mnenji, nasveti in vsem drugim. Zato zaradi gozda morda ne vidiš drevja. Veliko adutov imaš v rokah: še vedno si mlada, modra, privlačna, uspešna, situirana, zabavna, zanimiva, inteligentna, visoko izobražena umetnica ...

Začasno pozabi na moške (kot da jih ni, ker bodo v nastalem položaju samo motnja!), posveti se sebi in otrokoma, da jima bo ob tebi čim lepše, in svoji umetnosti, najprej se osredotoči na razrešitev problemov z bivšim (skrbništvo, nova hiša oz. delitev premoženja itd.). Vem, da ti trenutno ni lahko, vendar mi verjemi, da se bodo tla umirila, temni oblaki razkadili in strah polegel. Ne bo se zgodilo čez noč, ampak korak za korakom. Malo po malo. So trenutki v življenju, ko ne gre drugače. Še enkrat: Ne daj se, Florence! Srečno.