'Odločila sva se, da imava otroka, a kot prijatelja. In zgodilo se je, zanosila sem.'

Dragi Brane, stara sem 30 let in sem mamica čudovitemu, pol leta staremu fantku. Vedno sem želela otroke, a sem nekako naletela na moške, ki niso želeli to še v teh letih. Zadala sem si (nekje pri 25 letih), da bom imela prvega otroka nekje okoli 30. leta, z nekom ali sama. Temu primerno sem tudi iskala zaposlitev, ki bi mi omogočala finančno stabilnost, kar sem tudi našla. Malo kasneje sem spoznala mojega sedaj nekdanjega fanta in skupaj sva bila štiri leta. Je pet let starejši od mene. Živela sva skupaj tri leta, ni bilo popolno (ne verjamem v popolnost), bilo je pa lepo in delovala sva dobro. Bila sva dobra prijatelja, super seks (sva oba zelo seksualna), skrb eden do drugega, spoštovanje, potovanja in možnost lepe prihodnosti. Nikoli nisem bila nek tip ženske, ki bi sanjarila o poroki, zame je to samo papir ... Živeti skupaj je zame kot, da bi bila poročena. Velikokrat sva govorila o prihodnosti, gradnji hiše in otrocih. Načrti za hišo so bili že v procesu (on ima zemljo) in finančno sva bila zmožna. Ko je prišlo do vprašanj (v zadnjem letu zveze), kdaj bova ustvarila družino, pa je imel izgovore: ko bo hiša, ko bom imel boljšo službo, ko bom prihranil kaj denarja ... Jaz pa nisem tip človeka, da dajem priložnosti v nedogled. Meni je bilo dovolj jasno, da ta 'ko bom' mogoče ne bo nikoli. Niti okvirno ni znal povedati, kdaj pa bi morda bil on pripravljen. Mislim, da nihče ni 100-odstotno pripravljen na otroka. V moji glavi se je prižgal rdeči alarm, ali jih sploh noče ali jih pa noče z menoj ... Se pač zgodi ... Nisem odvisna od moškega in od ideje, da moram z nekom biti. Ja, imela sem ga res rada, ampak moje želje in cilji pa so tudi nekaj vredni. Z njim sem se nato po štirih letih zveze razšla in mu tudi povedala resnico, zakaj in kako. Nisem mu zamerila in nisem bila nikoli jezna nanj. Sem mu pa povedala, kakšen je moj načrt. Ostala sva v kontaktu kot prijatelja in si občasno dopisovala. Dva meseca za tem mi je pisal, da v redu, da mi bo naredil otroka. Seveda sem rekla ne. Nisem želela, da naredi nekaj, česar si ne želi, samo da bi bila skupaj. Otrok vsekakor mora biti zaželen, drugače bi mi lahko čez nekaj let očital, da sem jaz kriva, da je v tej situaciji, ki je ni želel. Kasneje tisto leto sem spoznala fanta, s katerim sva se dobro ujela in je želel otroka. Bila sem iskrena, da ne čutim, da bi med nama bilo kaj trajnega, bila je bolj seksualna privlačnost. Odločila sva se, da imava otroka in ostaneva prijatelja ter sva povezana na tak način. Zgodilo se je in sem zanosila. Nikoli ne bi spremenila ničesar, ker je moj otrok moja največja ljubezen in me osrečuje vsak dan. Ko je nekdanji izvedel za moje novo razmerje, je tudi on začel novega. Bila sem vesela zanj in mu to tudi povedala. Privoščim mu res vse najlepše. Nato pa me je videl nosečo par mesecev in prenehal govoriti z mano. Jaz sem rodila in mislim, da mi je čestital nekje po treh mesecih, čeprav je vedel že prvi dan, saj sem še vedno v kontaktu z njegovo družino, ker smo bili zelo povezani. Pred enim tednom pa mi je pisal (ve, da sem samska ) in začel namigovati, da bi se dobila in seveda, da pogreša najin seks. Da pa seveda ne ve, kako bi to šlo, ker je seveda še vedno s to punco (sedaj nekje leto in dva meseca). Nato je izjavil, da je njegova punca noseča in bo rodila čez dva meseca. Da pa stvari niso bile načrtovane. Ne vem, kako verjeti, da ne. Mislim, da moški pri 35 letih zna nadzorovati situacijo. Rekel je, da ni vedel, kako mi povedati in ali ga sovražim, da bo imel otroka z njo in ne z mano. Seveda nisem. Imam ga še vedno rada, ampak ljubezen ni dovolj. Nama že ni bilo namenjeno ustvariti družine skupaj. Moje vprašanje pa je, zakaj? Zakaj želi varati svojo sedem mesecev nosečo punco in zakaj z menoj, ki sem ga pustila? Zakaj več ni zvestih moških, sploh v takšnih situacijah?