Pozdravljena!

Vsakič, ko se srečam z zgodbo, kot je tvoja, se vprašam – pri tebi zato, ker si napisala, da si opazila, da se je tvoj partner zanemaril v zadnjih dveh letih – zakaj ženske pri svojih partnerjih tako dolgo prenašajo tako velike spremembe, ki jih vse bolj oddaljujejo. In tako oddaljijo, da mislijo, tako kot ti, ki nisi prepričana, ali bosta dolgo skupaj, čeprav v naslednjem stavku pišeš "imam ga rada in imava lepo skupno zgodbo, vendar mislim, da je razmerje postalo brezvezno".

Brezvezna razmerja niso fajn in ne vodijo nikamor. Nočem biti patetičen, vendar je življenje res prekratko, da bi ga zapravljali v brezveznih razmerjih. To, kar je v ozadju vajinega problema, ki se je povečeval dve leti, je to: so moški pa tudi ženske, ki jim je v dolgotrajnem varnem razmerju vse preveč udobno. Živijo s trdnim prepričanjem, da je to to. Da jim ni treba ničesar več vložiti v razmerje, da jim ga ni treba negovati, ga zalivati kot rožo, ki brez vode in skrbi ovene. Nekateri se polenijo. Najprej čustveno, potem pogosto seksualno. Celo tako, da se zanemarijo, kar je po mojem vrhunec nespoštovanja ne samo do partnerja, ampak tudi do samega sebe. To velja očitno tudi za tvojega partnerja, ki se samo še minimalno potrudi zase in posredno zate (čistoča in higiena).

To, da je zanemaril svojo zunanjost, da se je zredil, da se ne druži s prijatelji, da ne športa, da ga ne zanimajo nova doživetja s teboj ali hobiji (ali karkoli, kar bi počela skupaj, kot si napisala), mi pove, da mu je v vajinem razmerju super udobno, pa tudi, da najbrž nikoli ni bil kdo ve kako aktiven. Je sploh opazil, da se ti poskušaš izogniti skupnim posteljnim dogodivščinam oziroma, da te je minilo veselje do seksa z njim, kar je po mojem za moškega ali žensko tisto, kar bi moralo sprožiti alarm. Mislim, da je to, kar potrebuje tvoj partner, če še želiš rešiti vajino razmerje, ravno alarm, prebuditev iz zimskega spanja. Izvedeti mora, da tako ne bo več šlo in da si ga pripravljena zapustiti, če se ne bo prebudil in se spremenil in spremenil svojega ravnanja. Dokler bo mislil, da je vse v redu, se ne bo prebudil. Mora ga postati strah, da bo izgubil ne samo tebe, ampak tudi vajinega otroka, ki mu je enkraten oče.

Iskreno in odkrito mu moraš povedati, kar ti leži na duši. Tako ne moreva več naprej, dragi moj, rada te imam, čudovit oče si, vendar mi je dolgčas, in najino razmerje je ogroženo zaradi tega in tega (navedi razloge, izpusti pa za zdaj to, da te tudi spolno ne privlači več, ker so moški glede tega zelo občutljivi). Predlagaj mu, da gresta skupaj na telovadbo, na hitro hojo, ven, med ljudi, med prijatelje, v življenje. Po navadi takšna tako rekoč šok terapija deluje. Upam, da bo tudi pri tebi. Te pa opozarjam, da je pri nekaterih moških zanemarjanje videza in tako rekoč ukinitev skupnega družabnega življenja znamenje tega, da si želijo iz razmerja in da nimajo dovolj poguma, da bi to priznali sebi, kaj šele partnerju.

Upam, da bosta “rešila”, a bodi pripravljena na vse. In prav imaš, ker ne pristajaš na še enega otroka, preden rešita problem, ki ga imata. Nekateri mislijo, da radost ob prihodu novega otroka lahko reši probleme v razmerju. Morda, vendar samo začasno.