Pozdravljen, Brane! S trenutnim partnerjem sva skupaj 5 let. Ne morem reči, da ni dobra oseba, ker to je. Vendar zadnje čase ugotavljam, da se oddaljujeva, saj med nama ni več dotikov, poljubov ... Včasih se počutim, kot da sem poleg brata in ne partnerja. Sva še mlada, spadava v starostno skupino 20 do 30 let. Partner je do mene zelo dober, pozoren in zelo skrben, vedno poskrbi, da nisem lačna, da me ne zebe, skratka, da se počutim dobro. Vendar mi gre zelo na živce, da je glede razmišljanja še vedno zelo nezrel, pravzaprav se dostikrat obnaša kot nekakšen najstnik. Velikokrat mi je celo v redu, če se ne vidiva, saj ga preprosto ne pogrešam, čeprav ga imam zelo rada. Tudi glede prihodnosti misli, da bo s svojimi financami lahko dosegel vse mogoče, vendar vem, da se bom zraven njega morala marsičemu odpovedati, ali pa celo sama poskrbeti, “da bo hiša stala”. Pa ne me narobe razumeti, ne iščem partnerja zaradi denarja, saj sem navajena na skromno življenje. Tudi najino spolno življenje ne blesti, saj on nima niti volje niti želje. Sicer še ne živiva skupaj, vendar se vidiva skoraj vsak dan in mislim, da bi v 5 letih zveze lahko na prste ene roke preštela, kolikokrat sva bila intimna. Pa vem, da druge partnerice nima. Včasih dam povod sama, vendar zdaj nimam več želje. Pred nekaj časa sem spoznala moškega, ki je pa čisto nasprotje. Sva samo prijatelja, vendar mi je priznal, da sem jaz njemu zelo všeč in da si me želi, čeprav je najin odnos zgolj prijateljski. Je približno moje starosti, vendar ima že zelo dobro urejeno življenje. Zelo dobro sva se ujela in je karakterno takšen moški, kot si ga želim. Velikokrat razmišljam, kako bi bilo, če bi trenutnega partnerja zapustila, vendar ga res ne bi rada prizadela, po drugi strani pa uživam, ko ga ni zraven. Kaj je narobe z mano? Hvala za odgovor!