Pozdravljen, Brane! Pred več kot pol leta sem srečal prijazno dekle. Spoznala sva se na zelo nenavaden način in prepričan sem, da noben od naju ni pričakoval, da bova sploh šla na drugo pijačo, kaj šele v posteljo. Takrat je minil le kakšen mesec, odkar je končala svoje 6-letno razmerje. Razlog? Ni bilo prave komunikacije in sledil je sporazumen razhod z bivšim. Vsaj tako mi je rekla. Od dneva, ko sem jo spoznal, sta minila dva, trije meseci, da sva šla na najino prvo pijačo. Potem je vse postajalo čedalje bolj intenzivno. Skupni izleti, konstantna druženja, tudi seks. Intenzivno sva se spoznavala približno tri mesece. Jaz sem ji dal vedeti, da imam potrpljenje, da se mi nikamor ne mudi, a da želim biti njen edini. Prepričan sem, da sva oba iskreno uživala v skupnih trenutkih. Punca je bila dejansko srečna, tudi doma naj bi opazili, da žari od sreče, da je zopet tista 'prava'. Vztrajala je, da se z mano počuti fenomenalno, kar je tudi meni dajalo nek zagon. Vseskozi sva oba vedela, da potrebuje čas, da preboli prejšnjo zvezo. In da sam nekoliko bolj čutim najin odnos kot ona. A verjamem, da si naju je tudi ona želela oziroma si še vedno nekako želi. Problem pa se je pojavil pred kratkim, ko je zaradi višje sile ponovno prišla v stik z bivšim. Mogoče je že prej, pa tega ne vem, vendar dvomim. Ta višja sila je bila bolezen njegovega sorodnika. Od takrat se do mene obnaša popolnoma drugače. Povedala mi je, da je bil ta dogodek zanjo pravi šok preko katerega je ugotovila, da očitno še vedno nekaj čuti do bivšega - čustva, ki jih ne zna pojasniti in katerih jo je strah. Dejala mi je še, da potrebuje nekaj časa zase, da razmisli. In da se bova slišala, kar se do danes še ni zgodilo. Ne vem, ali je z njim ali dejansko potrebuje nekaj časa zase, da si uredi misli. Ne vem, ali še obstaja verjetnost, da se vrne k meni ... Mene to zelo boli. Kot še nikoli. Pogrešam tistega človeka, kakršen sem bil ob njej. Bila sva si tako podobna in sorodna, da mi to ne da miru. Ravno zato sem pripravljen narediti nekaj, kar nisem še nikoli. Vseskozi mi je govorila, da jo nekako plaši, kako sorodna sva si in da si ni mislila, da je to dejansko mogoče. Da ji dajem energijo in smisel življenja. Mislim, da ni lagala, ker sicer ne bi preživljala ur in dni z mano, niti se ne bi spustila v seksualno razmerje. Seks je bil enkraten, oba sva doživela več orgazmov. Ne gre mi iz glave, da morda oba izgubljava nekaj, za kar sem prepričan, da bova čez čas oba obžalovala. Jaz se tega zavedam, ona se še bo. To vem! V tem trenutku naju sam zagotovo bolj povezujem, a vem, da tudi z njene strani vse ni bila le avantura. Ali me je dejansko od začetka želela le izkoristiti? Ne vem, koliko časa naj jo še pustim pri miru. Kako naj jo potem vprašam, kaj bo z nama? Ko sem to nazadnje rekel, je dejala, da iskreno ne ve, da uživa vsak trenutek z mano, da pa se boji biti prizadeta in podobno. Roko dam v ogenj, da je ne bi prizadel, to sem ji jasno povedal, pa vseeno ne vem, če mi povsem zaupa. Konstantno sem ji izkazoval pozornost in podporo. Brane, naj jo pustim in poskušam pozabiti ali naj ji še kaj napišem, jo vprašam, kako in kaj - kaj naj naredim? Povsem sem izgubljen, to se mi še ni zgodilo, še nikoli nisem tako norel za neko žensko. Ponavadi je obratno, zato me vse toliko bolj bega. In bojim se, da tako sorodne in isto misleče ženske ne bom več spoznal ... Hvala za odgovor in upam za pomoč! Lp, The Best