Njegova skrb in pozornost – česar nisem bila vajena – sta bili potrditev, da potrebujem prav to. Tako sem se prepustila toku ... Karakterno je močan, vodja in zmožen kompromisov, dober poslušalec, komunikativen in zelo družaben. Povedal mi je tudi o svojih zadnjih vezah in prikazal sebe kot žrtev. Sama vem, da sta za konflikte in nesoglasja vedno potreba dva, vendar nisem želela pritiskati nanj z vprašanji. Pustila sem, koliko mi je želel povedati, in se nisem obremenjevala. Kolikor mi je bil pripravljen povedati, mi je bila njegova odprtost všeč. Najina intimnost je z moje strani od samega začetka neverjetna, v meni so se prebudili do zdaj neznani občutki. Presenetil me je njegov 'dirty tal', ki ga očitno vzburja, istočasno pa je nežen in pozoren. Odgovarja mi v vseh dimenzijah. Tako zelo, da sem pozabila nase. Osredotočila sem se na njegov užitek. Želela sem dokazati, kako uživam, ko mu lahko nudim, kar potrebuje. In res uživam v dajanju. Pravi mi, da mu je z mano zelo lepo in da uživa. Vendar se je začel v meni oglašati glasek, da potrebujem več. Po dveh letih sem prišla do zaključka, da kljub vsej pozornosti, mu ni pomemben moj užitek. Večkrat se počutim neizpolnjeno, saj se zdi, da mu moj užitek ni pomemben. V sebi čutim nezadovoljstvo, čeprav uživam z njim vsak trenutek. Ker ne živiva skupaj, imava spolne odnose neredno, morda dvakrat na teden ali manj. Želela bi si več. Kljub temu, da je zelo komunikativen, pa se o tej temi ne želi pogovarjati oziroma zelo hitro spremeni temo, kot da mu je neprijetno. V bistvu se o sebi in naju kot partnerjih pogovarja zelo težko. Kot da se nečesa boji. Na primer, če pride do kakšnega nesporazuma, spelje vse, kot da se ni nič zgodilo. Spregleda mojo jezo in užaljenost, razočaranje in nadaljuje, kot da je vse v najlepšem redu. 

Glede na to, da ne živiva skupaj, iščem čas in priložnost za pogovor, potem pa mine že toliko časa, da postane tudi meni nepomembno. In spet se kar prepustim in uživam v najinem skupnem času. Tako je minilo že dve leti, spoznanje, da ne napredujeva, da ne rasteva naprej pa me straši in skrbi. Drugače je bolj nedostopen, kot da nosi neko masko in ne govori o svojih občutkih, čustvih. Nikoli ne pokaže svoje ranljivosti. Če se mu želim približati kar tako – samo z objemo – se vedno nekako izmakne ali pa je zelo kratek, če ga primem za roko kar tako, ker si želim dotika, me ignorira. Ta nedostopnost me moti, nočem pa tega izpostavljati kot problem, ampak si razlagam to kot, da potrebuje čas. Ali se slepim?

Sicer pa med pogovorom omenja skupno prihodnost, predstavil me je svoji družini, prijatelji naju opisujejo kot star zakonski par, saj sej v večini stvari, pogledov in mnenj, ujemava. Pomagam mu, ga podpiram pri njegovih ciljih in idejah, sem razumevajoča in potrpežljiva, nisem konfliktna. Tudi on mi vedno stoji ob strani in me podpira, vedno je pripravljen pomagati, nikoli me ne ponižuje ali žali, v družbi me pohvali in odobrava in česar sem razbrala, da mu pomenim več, kot mi pokaže ali pove. Redkokdaj mi reče, da me ima rad. Ne vem, kaj lahko čas prinese. Danes vem, da ga imam rada in da ga ne želim izgubiti. Skrbi me in strah me je občutka, da izgubljava tisto iskrico, zaradi katere se je pravzaprav vse začelo. Čutim nekakšno stisko, postavljam si tisoč vprašanj in se vrtim na istem mestu. Postanem negotova in panična, ko se sprašujem, kaj sem zanj in kje je moje mesto? Ali pa so krivi le moji hormoni? Skratka Brane, s tvojim mnenje morda najdem odgovore na vprašanja, ki me zadnje čase tako razjedajo. 

Pozdravljena!

Kje naj začnem? Velikokrat sem se ustavil, ko sem bral tvojo zgodbo o (v bistvu) kompliciranosti novih ljubezni in "starega" seksa (bolj ljubezni kot seksa) na pragu srednjih letih, ko imajo samski, ločeni, ovdoveli in drugi moški in ženske že zelo veliko "prtljage", ki jo različni ljudje različno lahko ali težko nosijo. Ustavil sem se na primer pri tvojih besedah, "ampak si razlagam, da verjetno rabi čas ali pa se slepim". Tako si razlagaš njegovo tako imenovano "nedostopnost", izmikanje razkazovanju, dajanju, sprejemanju in razlaganju čustev. Dve leti, kolikor sta skupaj, bi lahko bilo dovolj časa za to, da ve česa si želi od vajine zveze, morda pa ne še (ljudje so različni), da bi bil povsem odprta knjiga, z vsemi poglavji, ki so v njej. On je očitno povsem zadovoljen z vajino zvezo in s teboj, in s tvojim dajanjem (tudi v postelji) ti pa žal ne. Ne še? Ne več? 

Vem, da sem rekel, da sta dve leti dovolj časa, a vseeno: kam in zakaj se ti zdaj mudi? Preveč kompliciranih vprašanj si postavljaš (kaj si zanj, kje je tvoje mesto, o občutku, da izgubljata iskrico zaradi katere se je vse začelo, o vrtenju na istem mestu in tako naprej). Včasih se v življenju moramo prepustiti toku, počakati, da vidimo, kam nas odnese. Moraš se sprostiti in se sprijazniti s tem, da različni ljudje potrebujejo različno veliko časa, da se povsem odprejo in povsem zaupajo novemu partnerju, posebno pri 50-tih. Dovoli mu, da je takšen, kot je. Poznaš pregovor "starega psa je težko naučiti novih trikov"? Živi, in pusti živeti, tudi v dvoje. 

Pri branju sem se ustavil tudi pri tvojih besedah "redkokdaj mi reče, da me ima rad". Reče pa, a ne? Kolikokrat bi ti to moral reči, da bi bila zadovoljna in ne bi dvomila vanj, ki ga drugače hvališ (podpira me, vedno je pripravljen pomagati, nikoli me ne ponižuje ali žali, v družbi me pohvali in odobrava, iz česar razberem, da mu pomenim več, kot mi pokaže ali pove)?  Priznati moram, da mi ni niti malo všeč, da se je v svojih zvezah, o katerih ti je povedal, prikazal kot žrtev. Tudi, če je bil, se mi to zdi nefer, brezvezen, nepotrebno. Zveni kot nekakšno opozorilo na temo ne drzni se mi narediti kaj podobnega kot tvoje predhodnice. Največkrat je o "prtljagi" najbolje vedeti čim manj, ne vrtaj, ne sprašuj ... 

Zanimivo si opisala vajino "intimnost" (seks). Po eni strani je v tebi prebudil še neznane občutke, posebno z mešanico "umazanega" govorjenja, nežnosti in pozornosti. Odgovarja ti v vseh dimenzijah? Res? Tako zelo, da si pozabila nase? Res? Osredotočila si se na njegov užitek? Napaka. Velika. Že od vsega začetka bi moral vedeti, da ne boš samo dajala, in da ti je tvoj vrhunec enako pomemben, kot ti je njegov. On misli, da je to to, da je tebi super tako kot je, v tebi pa se je "oglasil glasek, da rabiš več". Po dveh letih si prišla do zaključka, da mu kljub vsej pozornosti, ni pomemben tvoj užitek. Ni lepo in ni prav (od njega). Večkrat se počutiš neizpolnjeno, kot da ni pomemben tvoj vrhunec. Ponavljam, ni lepo in ni prav. 

V sebi čutiš nezadovoljstvo, čeprav uživaš z njim vsak trenutek? To mi ne gre skupaj. Praviš tudi, da imata seks neredno, morda dvakrat tedensko ali manj (premalo!), in da bi s ti želela večkrat. Zakaj tako malokrat? Zakaj ne zaživita skupaj? Vprašaj ga. To bosta morala rešiti. Vztrajaj pri tej temi. Mirno in sproščeno. V postelji ga naslednjič ne zadovolji, dokler on ne zadovolji tebe. Zašepetaj mu na primer, da bi rada videla, da ti pride, ko ti nudi oralni seks ... Vodi ga v položaje, v katerih ti rado pride. Dobro podlago imata za skupno prihodnost, ki jo omenjaš (predstavil te je družini, prijatelju vaju opisujejo kot star zakonski par, kar sicer ni vedno kompliment), morala pa bosta rešiti vse te nadležne reči, ki te mučijo, ker te bodo sicer vse bolj mučile. Srečno!