Pozdravljena (tridesetletna) Lolita! Spet moram ponoviti nekaj, kar rad ponavljam: biti moramo v takih zvezah, ki si jih želimo, ne pa v takih, ki si jih ne želimo. Tvoja desetletna zveza je bila ne samo zveza, kakršne si ne želiš ti, ampak kakršne si ne želi nobena ženska. Deset let minus morda kakšno leto na začetku, ko je bilo verjetno bolje že zato, ker sta bila veliko mlajša kot si zdaj, si zapravila, vrgla proč s tipom, ki te je poniževal in zmerjal, ki mu je bila služba pomembnejša kot ti in ki se mu ne seksa, in tipom, ki obljublja, da se bo spremenil, pa se ne. Tole ni samo zate, ampak za vse ženske, ki imajo probleme s takšnimi tipi: nikoli se ne spremenijo in potrebno se jih je iznebiti, jih zapustiti, ko te vrste vedenje, od poniževanja do nezanimanja za seks, postane prevladujoče. Tega tipa (ni pomembno, kaj povzroča njegove vedenje in ravnanje: morda ima rad samo sebe, morda zaradi nekega razloga sovraži ženske, morda je homoseksualen, pa si tega noče priznati, ne vem, in res, ni važno) moraš pozabiti. Za vedno. Kot da ga nikoli ni bilo. Prekini vse stike z njim. In kaj bova naredila s tem tvojim princem z očitno odličnim k...lincem, ki se je žal obenem izkazal za tako velikega, mega Lažnivega k...ljukca, da si se ga odločila zapustiti in se celo vrniti z dežja pod kap? Po eni strani je škoda, da mi nisi napisala kaj več o »kupu grdih, grdih laži”, po drugi strani pa si povedala veliko o njih, ko si napisala, da si zaradi njih “popolnoma izgubila upanje, zaupanje, voljo…”. Zato domnevam, da se pravljica ni končala kot se ponavadi končajo pravljice (in potem sta srelno živela do konca svojih dni …), ker je tale tvoj princ izsukal svoj k…linc tudi pri drugih ženskah. Ne morem si predstavljati nič drugega, kar bi ti tako zelo sesulo upanje, zaupanje in voljo. Po svoje je bilo zato naravno, da si grdo ranjena mislila, da ti lahko rano zaceli bivši, in da se ti je ob primerjavi s princem zazdel en prav fajn moški, posebno, ker je bil poln obljub o tem, kako zelo se bo (spet) spremenil. In se seveda ni. Ker se ne more in se ne bo. Ker spet doživljaš že doživeto in preživeto sanjaš bivšega princa in celo misliš, da bi mu morala “grde, grde laži” oprostiti. In jih potem čez čas spet podoživeti!? Ker se tudi te vrste princi ne spreminjajo. Draga moja Lolita, velika večina princev je samo v pravljicah. Če misliš, da ne veš, kaj čuti do tebe, in se sprašuješ, če sploh kaj čuti do tebe, in te je to strah (po)izvedeti, potem zelo verjetno veš, da ne čuti nič ali zelo malo. Na srečo tako taki princi, kot je bil ta tvoj, pa tudi seksualni in čustveni abstinent, kot je predbivši, h kateremu si se vrnila, tvorijo manjšino moških. Večina moških je v redu, ampak ti tega ne moreš vedeti zaradi minulega izgubljenega desetletja. To, kar potrebuješ je, mičkeno daljši predah pred moškimi, začasno samskost, proč od obeh teh moških, da se boš čustveno postavila na noge, in obnovila zaupanje vase in moške. Razumem to, da se po petnajstih letih nesamskosti bojiš biti samska. Ne boj se, saj boš hitro ugotovila, da ima kup pozitivnih strani. Posveti se sebi, prijateljem, družini, svojim zanimanjem in interesom, čez čas pa počasi odpri oči in srce, pa boš našla dobrega partnerja. Vzemi si čas, da ga dobro spoznaš in mu zaupaš, preden greš z njim v posteljo (če me redno bereš, potem veš, moj nasvet je: najmanj tri mesece!). In seveda: hvala za vse lepe besede o tej rubriki. Upam, da še veljajo.