Živijo, Brane. Pred nedavnim sem spoznala fanta, ki že osem let živi v Sloveniji, sicer pa prihaja iz Turčije. To je bila moja druga "zveza" s Turkom. Bil je liberalen, zelo razgledan, ambiciozen in – kar me je najbolj privlačilo in kar včasih pogrešam pri "naših" – bil je nežen, ljubeč in zelo pozoren. Bil je vse, kar iščem pri moškem, kar pričakujem in potrebujem, saj sem zelo čustvena (rakica). Zelo hitro sva se ujela, in to na globlji ravni. Z njim sem se lahko pogovarjala cele dneve, veliko sva se dobivala ... To je trajalo dva meseca. Sliši se kot relativno kratko obdobje, vem, ampak izredno sva se navezala in povezala, pogovarjala sva se o prihodnjih načrtih, si izkazovala čustva, skratka "ni da ni". Kot da bi bila skupaj že eno leto. Njegova čustva so bila morda še močnejša kot moja, čeprav je bil tudi meni vsak teden bolj všeč in "domač". Tudi seksualno sem ga zelo privlačila, rekel je, da je včasih živčen, ker se mu zdim tako zelo lepa ... Kakor koli, v ponedeljek in torek sva se še dobila. Vse popolno, nalepljen je bil name in mi govoril, da bova šla skupaj na potovanja, pa k njegovim, pa da ne more verjeti, kako me ima rad po dveh mescih, da sva se tako hitro zbližala itd. Same luštne stvari. Priznam, da sem se dve minuti kujala, ko je šel sostanovalcu odpret vrata, pa sem se trikrat ponudila, da grem zraven, da bi bila vljudna, pa je rekel, da ni treba. Očitala sem mu, da me skriva, in vprašal je, kaj je z mano narobe. Trdul je, da mi je samo hotel olajšati zadeve, ker je bil takoj nazaj, in da se greva lahko takoj skupaj tja pogovarjat, če to mislim. Pa sva se objela in sledil je lep večer. Potem pa na poti domov pove zame neprimeren hec o razhodu. Vedela sem, da je hec, ampak mi enostavno ni bil smešen. Pa reče: Saj veš, da se hecam in te imam zelo rad." In jaz v afektu: "Ne, ne vem." Takrat je bilo pa usodno. Ni se mi javil. Naslednji dan hladen kot led napiše SMS, da noče biti več z mano, da se ne znam hecati, da sem takoj jezna, da jočem za vsako stvar in govorim nesmiselne stvari. Ko sem prišla v živo po stvari, je rekel, da sem ga zelo prizadela, da se je dva meseca trudil zame, jaz pa mu rečem, da "ne vem, ali me ima rad". Bolj ko sem razlagala, da sem to rekla v afektu in da seveda vem, da me ima, bolj me je prepričeval, da imam probleme iz preteklosti in da mu ne zaupam. Da bo zdaj vse skupaj "fake", če nadaljujeva, saj mora on ves čas paziti, kaj govori, in se mi "dokazovati". Na koncu sem se počutila kot norica. Priznam, da sem včasih malenkostna in preveč čustvena ter da si stvari preveč ženem k srcu. Ampak nisva imela konfliktov, niti ni vedno zares iskreno rekel, da ga to zelo moti. Verjetno bi se tudi opazilo v njegovem obnašanju ... Ampak se ni. Zdaj mi je po usodnem dogodku vse to očital, kot da je z mano trpel ... Zmedena sem, da se je še isti dan obnašal do mene tako lepo, tako zaljubljeno, potem pa ta nenaden preobrat, ki si ga ne znam razložiti, saj je kot druga oseba. Ne vem, od kod ta jeza, saj mu nisem nič naredila. Seveda me je tudi odstranil z vseh omrežij ... Ne razumem, res. Kako se lahko človek spremeni? Da o tem, da ne morem niti komunicirati in razčistiti situacije, sploh ne govorim. Iskrena hvala za tvoj odgovor!