Pozdravljena ga. ljubica! 

V mnogih petletnih razmerjih, pa naj so legalna, ali kot tvoje, v ilegali, prihaja do problemov, kot je čustvena ohladitev (zadnje čase se je "oddaljil", praviš). Njegovega izgovora (vedno služba, ne pa njegova družina) ne kupim in to svetujem tudi tebi. Na službo se nezvesti moški z ljubicami izgovarjajo doma, pri ženi, ne pa pri ljubici. Prav imaš, ko ugotavljaš, da moškega (ali žensko) ne moreš obdržati pod prisilo. Tudi, če bi ga lahko, bi to bilo nesmiselno in kontraroduktivno. Ko imaš občutek, da si v razmerju "ujetnik", še bolj iščeš izhod, kot bi ga sicer. Imaš prav, ko od njega nikoli nisi zahtevala in nikoli ne bi zahtevala, naj se loči? Po petih "skupnih" letih? Ob občutku, da sta rojena drug za drugega? Morda, morda ne, odgovor je odvisen od tega, kaj ti je on govoril/ obljubljal/napovedoval v preteklih petih letih. 

Nerad rečem, kar bom rekel, ker sem skrajno nerad razdiralec zakonov, vsaj dobrih, čeprav imam več razlogov za naslednje besede (dolžino vajinega razmerja, ki je prerasla to, čemur pravimo afera, in to, da ti ljubiš, kot nisi nikoli): če si nekaj ali nekoga tako zelo želimo, se je treba boriti, ne pa se vdati v usodo in čakati. Mislim, da je pri tebi že prepozno, pa ne samo zato, ker ti ne veš več, kaj čakaš in zakaj, ampak tudi zato, ker se je tvoj ljubček očitno ohladil (on pravi, da sta v redu, da si v redu, da si te želi, da se bo spremenil, in popravil stvari, "praksa" pa je drugačna), in da k tebi še vedno prihaja, oprosti, ampak to ti moram povedati, samo na popestritev seksa. Imam prav? Tega ne bova vedela, če ne boš preverila, mu postavila ultimata: ali jaz ali žena? Mislim, da se je že odločil za ženo, ali celo, da ima morda že novo ljubico. 

Dolžan sem ti še odgovor na zadnje vprašanje (kako iti stran od nekoga, ki ga ljubiš?): na hitro, s prekinitvijo vseh srečanj, stikov, komunikacij, z odstranitvijo vsega, kar te spominja nanj (nanjo). Srečno!