V mejah normale!? Ustavil sem se pri tem tvojem opisu 28 od 30 let skupnega življenja s partnerjem, ki zadnje dve leti, kot praviš, ne pelje nikamor. Nikoli nisem mislil, da je poroka zakon, ampak vseeno se mi zdi, da je med moškim in žensko, ki po tridesetih letih partnerstva nista poročena, nekaj zelo narobe. Se ti nikoli nisi želela poročiti? Dvomim. Bolj imam na sumu tvojega partnerja in mislim, da je za žensko pravzaprav žaljivo to, da je moški v tako dolgoletnem razmerju nikoli ne "zaprosi za roko", posebno če imata otroka ali otroke, pa to samo mimogrede. 

Drugič sem se dolgo ustavil pri tvojem stavku "partnerja še zmeraj ljubim". Res? Zakaj že? Zato, ker bi "lahko bil bolj spoštljiv", ali zato, ker se ne spomni, da bi te kam povabil ali ti kaj kupil ali spal s teboj, če prav sklepam po stavku "da o (odsotnosti?) spolnosti sploh ne govorim". To, da si moški ne želi spati z žensko, je zame ultimativna žalitev. Skozi leta si postala, oprosti, ampak reciva bobu bob, ne samo, kot praviš ti, "inventar v hiši", ampak serviserka, ne samo njegova, ampak tudi njegove matere in prej njegovega tri leta "nepokretnega očeta". On ima vse od tebe, ti tako rekoč nič od njega. 

Kdo pa misli, da je? Brad Pitt? Jeff Bezos? Oba sta zaposlena, on pa ima tudi popoldansko obrt, pa ti finančno preživljaš njegovo mamo? Mislim ... Res bi bilo najbolje, da prekineta to zvezo, praviš. Se 100-odsotno strinjam. Ne boj se hčerkine zamere. Prepričan sem, da ona najmanj čuti, če že ne vidi in sliši, da ima njen oče do tebe povsem nesprejemljiv in poniževalen odnos. Mislim, da ti osvoboditve ne bo zamerila. Predlagam pa, da počakaš na to, da postaneš babica, in da potem partnerju poveš, da se mora čez noč spremeniti, če ne želi, da ga zapustiš (prej se primerno organiziraj glede hiše in vsega drugega!). Verjetnost, da se bo spremenil, je zelo, zelo majhna. Srečno!