Živjo, Brane! Čeprav redno berem tvojo rubriko, še nisem zasledila podobnega problema. Stara sem 21 let. Že 4 leta imam fanta. Sedaj pa nastopi problem: jaz študiram in živim življenje, primerno študentskim letom, on pa ne študira in ves dan leži v stanovanju ter kadi. Včasih sem ga prosila, če bi lahko kaj skuhal, ker sem prihajala domov s fakultete okoli osmih zvečer, pa me je zmeraj pustil na cedilu. Ko pridem domov, me obtožuje (Kje si bila? Si se z drugim je*ala? Kdaj si končala s šolo?). Včasih je ves sladek do mene, drugič pa sem pra*ica in vse, le človek ne. Prilagajanja v zvezi ne pozna. Prijateljev nima in zdi se mi, da se 'hrani' z mojo slabo voljo. Kot da njega tolaži dejstvo, da sem tudi jaz nesrečna. Pred dvema tednoma sem imela dovolj, zato sem spakirala ter odšla živet v drugo stanovanje, brez njega. Sklenila sva, da greva narazen (on je le rekel, da se me je že naveličal in da mu je vseeno, če sva skupaj). Po treh dneh mi je poslal sporočilo, če bi šla na pijačo. In nato še enega. In še enega. Želel se je pogovoriti in sem mu, ker sem razumevajoča, dala priložnost, da stvari popravi. Rekel je, da mu ni vseeno in da se zaveda, kakšen bedak je bil. Verjela sem mu, ker ga imam rada. Poskusila sva še enkrat. Na začetku se mi je zdelo, kot da je drug, boljši človek in sem bila presrečna. Nato pa se je spet pokazal v svoji 'dobri stari' luči. Klical je ob dveh zjutraj, čeprav sem bila bolna, a se mu je preprosto je*alo za to. Hotel je le, da pridem do njega, ker mu je dolgčas. Ker nisem mogla, sem bila spet jaz tista, ki je čudna in ji je vseeno za najin odnos. Kaj mi svetuješ? Naj vztrajam ali naj vse skupaj pustim v preteklosti? Če že, kako ga naj pozabim? Upam, da nisem preveč zakomplicirala. Pa lep pozdravček! Srček91