Začelo se je z več kot 70 let zaklenjenimi vrati

Lina Eržen
20.03.2018, 7:44
0
Druga stran vsega, dokumentarec srbske režiserke Mile Turajlić, se ponaša z eno najprestižnejših nagrad na tem področju. Z nagrado za najboljši film Mednarodnega festivala dokumentarnega filma v Amsterdamu. Zgodba dokumentarca, ki ga je podprl tudi HBO Europe, se začne z vrati, ki so bila v stanovanju, v katerem je odrasla režiserka, zaklenjena več kot 70 let.

Mila Turajlić pred projekcijo filma v Cankarjevem domu
Mila Turajlić pred projekcijo filma v Cankarjevem domuFOTO: Aljoša Kravanja

V svojem drugem celovečernem dokumentarcu je Mila Turajlićnavdih našla dobesedno doma. A ne le v staromeščanskem stanovanju v centru Beograda, ki so ga po drugi svetovni vojni razdelili in vanj naselili še eno družino. Temveč predvsem v svoji materi, karizmatični Srbijanki Turajlić, profesorici, ki je bila v devetdesetih eden najvidnejših obrazov upora proti Slobodanu Miloševiću. Tako zgodba o razdeljenosti po razpadu ene države postane zgodba o razdeljenosti po razpadu druge države ... Pa tudi zgodba o tem, kako hitro gre lahko marsikaj v pozabo, saj je morala Mila po posnetke demonstracij celo v Avstrijo. Ti so se namreč po bankrotu več manjših srbskih televizijskih hiš izgubili, glavna pa jih ni pokrivala.

Turajlićevo bi lahko predstavili kot režiserko, ki si zgodovino prizadeva rešiti pred pozabo. Njen prvenec Cinema komunisto, ki je prav tako doživel velik uspeh, govori o jugoslovanskem filmu. Ste vedeli, da je imel Tito svoj kino ter kinooperaterja, ki mu je vsak večer zavrtel nov film? Morda so tudi zaradi njegove ljubezni do sedme umetnosti leta 1946 v Beogradu postavili ogromen filmski studio Avala, ki je bil nekakšen centralni jugoslovanski studio v državi, ki si je želela snemati spektakle po vzoru hollywoodskih. Po njenem razpadu je bil studio Avala privatiziran, sledil je bankrot. Mila pa je videla, kako med odpadke romajo filmski trakovi, kostumi, rekviziti ... jugoslovanska filmska zgodovina. 

Pogovarjali sva se pred projekcijo njenega dokumentarca Druga stran vsega na 20. Festivalu dokumentarnega filma.

Kaj vam pomeni naslov – Druga stran vsega?

Konkretno Srbija je bila zelo razdeljena in je še danes. Ti dve strani sta se zaprli in se ne pogovarjata. Vedno se izključuje. Ali je resnica to ali pa je tisto. Ničesar ni vmes in ni možnosti dialoga.

Tako mi živimo na eni strani vrat in naj bi bili žrtve. Čeprav je beseda žrtev težka. Toda politika, ki je nam krojila življenja, je krojila življenje tudi Nadi, ki živi na drugi strani vrat in naj bi bila nekakšen zgodovinski zmagovalec. Vsi smo v tem smislu žrtve zgodovine. Obstaja naša zgodba in obstaja njena zgodba. A šele ko se ti dve zgodbi znajdeta v dialogu, lahko pridemo do ... ne morem reči resnice, ker ne gre za iskanje resnice. Gre za to, da se s tem dialogom lahko vsi pozdravimo.

S tem naslovom tako nakažem na drugo stran te zgodbe, pa tudi na drugo stran tega, kar se je v Srbiji dogajalo v devetdesetih. O tem, da so potekale močne demonstracije proti Miloševiću, se ne ve dovolj. Izven Srbije sploh ne, ne vedo pa več, kaj se je takrat dogajalo, niti mladi v Srbiji.

Film predstavlja tudi dialog med dvema generacijama, konkretno med vami in vašo materjo. Kakšen se vam zdi danes odnos med generacijami?

Prišlo je do velikega prepada, in sicer zato, ker se ne pogovarjamo. Po projekciji tega filma v Srbiji je do mene prišlo ogromno mladih, ki so mi povedali, da so poskušali razumeti, kaj se je zgodilo v devetdesetih, a ni bilo nikogar, ki bi jim to povedal. Oziroma ni bilo nikogar, ki bi mu verjeli.

Ko sem jih poslušala, sem pomislila, da je to težava med generacijami. Eno je to, da mi njim nismo povedali, kaj se je zgodilo. Drugo je to, da oni niti ne vedo, komu bi verjeli. Iščejo nekaj, kar bi se jim zdelo zaupanja vredno.

Ta prepad med generacijami vodi v pozabo. In to se ni zgodilo slučajno. To se je zgodilo, ker smo razdeljeni in zaradi tega ne moremo povedati te zgodbe. Kar pa nas je pripeljalo v stanje precejšnje psihoze. Država brez zgodbe je država brez identitete. Mladi pa ne vedo, kako bi se orientirali.

Ključen se vam zdi dialog?

Lahko bi rekli, da v tem delu sveta ves čas govorimo o preteklosti. Res je, a ne govorimo na pravi način. Mi ves čas razpravljamo, čigava je resnica. Je resnica na moji ali na tvoji strani? To pa ni dialog.

Vrata, ki so bila v stanovanju Turajlićevih zaklenjena več kot 70 let.
Vrata, ki so bila v stanovanju Turajlićevih zaklenjena več kot 70 let.FOTO: arhiv filma

Milina mati, profesorica in aktivistka, Srbijanka Turajlić, je bila po padcu Miloševića tudi ministrica v novi vladi. A prišli smo kot amaterji in nismo točno vedeli, kako se odvija politično dogajanje, je povedala na projekciji filma.
Milina mati, profesorica in aktivistka, Srbijanka Turajlić, je bila po padcu Miloševića tudi ministrica v novi vladi. A prišli smo kot amaterji in nismo točno vedeli, kako se odvija politično dogajanje, je povedala na projekciji filma.FOTO: arhiv filma

Idejo za ta film ste dobili pred trinajstimi leti. Delati ste ga začeli pred šestimi. Se spomnite, kako ste dobili idejo? In zakaj se filma niste lotili že prej? Se je moralo še kaj zgoditi, spremeniti? 

Natančno vem, kdaj sem dobila idejo. Bilo je leto 2005. Dancu sem pojasnjevala, zakaj imamo v stanovanju vrata, ki so že toliko časa zaklenjena. V enem trenutku sem med pojasnjevanjem pomislila, koliko mu uspem razložiti o svoji državi s tem, ko začnem pri eni tako konkretni majhni stvari – pri ključavnici. Takrat sem pomislila, da bi to lahko bil zanimiv film.

Zakaj sem potrebovala toliko časa, da sem ga začela delati? Čutila sem veliko potrebo, da povem to zgodbo. Toda dolgo sem potrebovala, da sem ugotovila, o čem pravzaprav govori. Razumela sem šele, ko sem postala malo starejša. Ko nisem bila več otrok, ki je zrasel v tem okolju, ampak odrasla oseba, ki je morala sprejeti isto odločitev.

O kakšni odločitvi govorite?

Kot otrok sem to, kakšna je moja mama in kakšen je moj dom, jemala nekako "zdravo za gotovo".Šele kot odrasla oseba sem razumela, da je to posledica odločitve. In da sem jaz pred isto odločitvijo.

In ta odločitev je verjetno nekaj, kar nam je skupno vsem. Zaradi česar je ta film tudi doživel uspeh po celem svetu.

Da. V enem trenutku se moraš odločiti, ali boš živel samo zase ali pa imaš kakšno odgovornost tudi do okolja, v katerem živiš.

To je tako univerzalna odločitev, da so tudi v New Yorku prišli do mene mladi in rekli, da jih je ganila tista scena v filmu, ko moja mama reče: jaz sem svoje naredila. Nato pa pogleda mene in me vpraša, kaj bom naredila jaz. To je vprašanje za celo našo generacijo.

V današnjih okoliščinah še posebej. Vsi imamo občutek, da bi se morali aktivirati. Po drugi strani je veliko kritik, da mladi nismo dovolj aktivni.

Občutek imam, da je svet postal precej zapleteno mesto. Leta 1968 je bilo morda lažje iti na ulico in vedeti, proti komu se boriš. Morda pa tudi ne. Morda je bilo enako težko. Je pa danes težko tudi, ker je levica uspela sebe tako diskreditirati. 

Mila Turajlić je skozi zgodbo o zaklenjenih vratih v staromeščanskem stanovanju, kjer je odraščala, povedala zgodbo o svoji državi.
Mila Turajlić je skozi zgodbo o zaklenjenih vratih v staromeščanskem stanovanju, kjer je odraščala, povedala zgodbo o svoji državi.FOTO: arhiv filma

Zadnje čase se veliko govori tudi o tem, da je premalo žensk v režiserskih vrstah. Imate o tem kakšno mnenje, kakšna je vaša izkušnja?

Nikoli nisem doživela, da bi me kdo zaradi spola gledal drugače. Morda sem tudi slepa, ampak glede tega nikoli nisem videla nobenih težav. Lahko da je to povezano z mojo vzgojo, da sem takšna odšla od doma. Kajti pri nas je bila mama na demonstracijah, oče nas je pripravil za šolo. Morda zato ne doživljam te tradicionalne vloge ženske kot nekaj, kar bi mi bilo dodeljeno.

Kakšni so vaši spomini z demonstracij?

Bilo je zelo vznemirljivo. Imela sem enajst let, ko sem bila prvič na demonstracijah. Ko sem bila stara trinajst, pa sem slišala, da potekajo študentski protesti proti Miloševiću. Pobegnila sem iz šole, da bi se jim pridružila in na čelu kolone je bila moja mama. Ker sem pobegnila iz šole, sem imela tisti dan kar težave (se nasmeji). Ampak takrat sem doumela, kdo je ona in bila sem zelo ponosna.

Energija teh demonstracij je bila zelo močna in čista. Mislim, da je bilo zato moje razočaranje kasneje (ko rezultat demonstracij ni bil takšen, kot so si protestniki želeli op. a.) toliko večje.

Vam je bila mama vedno vzor?

Nisem podedovala gena za matematiko, celega ga je podedovala moja sestra. Jezik, ki sta ga moja starša govorila doma, pa je bil ali jezik matematike ali politike. Tako da sem imela sama z njima skupen jezik politike. Mamo sem spremljala na demonstracije, slišala vse njene govore. Vpisala sem politične vede, ker sem želela kot ona menjati svet. Toda po petem oktobru (dnevu, ko so protestniki zrušili Miloševića op. a.), ko sem bila nekje v drugem ali tretjem letniku fakultete, sem povsem izgubila vero v politično udejstvovanje. Na srečo sem takrat našla dokumentarni film, sicer sploh ne vem, kaj bi počela danes. To je jezik sporazumevanja s svetom, v katerega verjamem.

Mila je bila rojena leta 1979. Njena mati je del generacije, ki se je na ulice podala že leta 1968. Film je tako tudi dialog med generacijo, "ki je naredila svoje," in generacijo, ki bi morala nekaj narediti. Je pa res, da smo tudi marsikaj storili narobe, je povedala po projekciji filma Srbijanka Turajlić, ki je bila ravno tako gostja Festivala dokumentarnega filma.
Mila je bila rojena leta 1979. Njena mati je del generacije, ki se je na ulice podala že leta 1968. Film je tako tudi dialog med generacijo, "ki je naredila svoje," in generacijo, ki bi morala nekaj narediti. Je pa res, da smo tudi marsikaj storili narobe, je povedala po projekciji filma Srbijanka Turajlić, ki je bila ravno tako gostja Festivala dokumentarnega filma.FOTO: Aljoša Kravanja

KOMENTARJI (0)

Opozorilo: Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. S klikom na gumb Spletno oko prijavite komentar, za katerega menite, da vsebuje sovražni govor.