Kakšen vpliv ima spolna zloraba na partnerski odnos?

Klavdija Slapardipl.babštudentka ZDT
26.06.2019, 7:23
0
Da bi lahko razumeli, kakšne so razsežnosti posledic spolnega nasilja na življenje posameznika ter na njegove odnose z drugimi, je treba poznati nekaj osnov o spolnem nasilju. Čeprav večina ljudi misli, da gre pri tej obliki nasilja bolj za izkrivljene ali neizživete spolne potrebe, je pri spolnem nasilju za storilca največkrat bistvena premoč nad žrtvijo. Če pogledamo statistiko, opazimo, da so najpogosteje storilci osebe, ki so žrtvi blizu in poznane; največ zlorab se torej zgodi ravno v družinskem okolju ali partnerskem odnosu. Pri spolnem nasilju torej ne gre »zgolj« za zlorabo telesa, temveč gre za zlorabo zaupanja, varnosti, odnosa kot takega, avtoritete in vse to pretrese življenje žrtve do samih temeljev.

Zato ni čudno, da so posledice spolne zlorabe tako vseobsegajoče in včasih zakoreninjene tako globoko v preživele, da se krivijo za vsa dejanja, za vse zlorabe, za vse, kar so jim drugi storili. Na tem mestu bi želela poudariti, da ženska ali moški, ki sta zlorabo doživela, nikakor in nikdar nista za njo odgovorna. In to, da se osebo, ki je doživela zlorabo, razreši krivde, je največji in včasih najtežji korak na poti okrevanja.

Osebe, ki so preživele spolno nasilje, torej v večini izhajajo iz tako ali drugače disfunkcionalnih družin; največkrat so bile deležne zanemarjajočega odnosa/vzgoje s strani staršev. Pogosto je tudi to, da je eden od staršev v preteklosti preživel spolno zlorabo in se zato na trenutno zlorabo svojega otroka ne zna oziroma ne zmore odzvati primerno.

Klavdija Slapar, dipl.bab, študentka ZDT
Klavdija Slapar, dipl.bab, študentka ZDTFOTO: osebni arhiv

Vzorci, ki jih s seboj nosimo in prinesemo v partnerski odnos, imajo »glavno besedo«, lahko vodijo naše življenje in nas, vse dokler jih ne ozavestimo, prekinemo, se (najprej) zavestno ne naučimo drugačnih odzivov, ki pa jih preizkušamo v varnih odnosih z drugim (lahko s partnerjem, terapevtom ali kom drugim). Čeprav včasih to izgleda nemogoče, saj v afektu vsakič odreagiramo enako, se počutimo krive, nesposobne, nevredne, neprivlačne itd., je pomembno zavedanje in vedenje, da se vse to da spremeniti. Velikokrat pa je za to potrebna vključitev v terapevtski proces, kjer se ne le v varnem okolju, temveč tudi s primernimi terapevtskimi metodami in pristopi oseba razbremeni posledic zlorabe.

Ko oseba z izkušnjo spolnega nasilja vstopi v partnerski odnos, se razkrijejo vse rane iz otroštva. V partnerskem odnosu lahko te rane zacelimo ali pa jih poglobimo. Tako lahko vsakič vstopajo v partnerske odnose, kjer bodo lahko te rane znova in znova preigravali, se še naprej kaznovali ali pa ostali v vlogi žrtve. Na primer ženska bo nezavedno iskala moškega, ki bo valenten na njeno rano (bo imel sam izkušnjo zlorabe ali pa bo imel podobne značilnosti kot storilec, npr. agresiven, nasilen, egoističen, ipd.); velikokrat se zaradi intenzitete teh čustev in potrebe po ponavljanju znajdejo v odvisnih odnosih, kjer jo vzdušje tako zasvoji, da se velikokrat iz odnosa težko rešijo. Zanimivo je, da se ravno v teh toksičnih odnosih počutijo najbolj domače, najbolj čutijo ljubezen partnerja, saj imajo izkušnjo iz otroštva, ki jim nenehno govori, da ljubezen brez nasilja ni mogoča. Če oseba torej najde partnerja, ki je ljubeč, iskren, varen, spoštljiv, se lahko počuti, kot da je nekaj narobe, kot da nekaj manjka – saj ni nobenega adrenalina, stresa, nihanj v odnosu. To ji je tuje in se zaradi občutka praznine oziroma pretirane varnosti ob nekom (ki bi jo spodbudila k okrevanju in soočanju z zlorabo) umakne.

V odnosih se torej oseba, ki je doživela zlorabo, velikokrat čuti zavrženo, prazno, se odmika od težav, pogovorov, se ustraši varnosti v odnosu, lahko išče druge načine kako bi zapolnila ta manko adrenalina in želje po vznemirjenju.
V odnosih se torej oseba, ki je doživela zlorabo, velikokrat čuti zavrženo, prazno, se odmika od težav, pogovorov, se ustraši varnosti v odnosu, lahko išče druge načine kako bi zapolnila ta manko adrenalina in želje po vznemirjenju.FOTO: Shutterstock

Prej omenjeno preigravanje primarne zlorabe se lahko kaže tudi v spolnosti – lahko pristajajo na različne spolne prakse, se podrejajo, želijo ugoditi moškemu ne glede na lastne želje in potrebe, pojavijo se razni fetišizmi … Velikokrat so prisotne tudi druge težave v spolnosti – npr. vaginizem, spolna anoreksija, nezainteresiranost za spolnost, strah pred spolnostjo … saj oseba, ki je preživela spolno nasilje, velikokrat čuti mešane občutke na področjih spolne usmerjenosti, želja ali spolne vzburjenosti. Lahko pa krivi svoje telo, ker »ne deluje« ali pa se ga tako močno sramuje in ni v stiku z njim oziroma se stika s sabo in svojimi občutki, zaznavami tako zelo boji, da se tudi težko prepusti, vzburi, doživi orgazem, se sploh sprosti ob drugem. Pogosto tako postane spolnost tudi eden od povodov za konflikte v partnerskem odnosu, ki pa se težko razrešijo, če partnerja nimata v osnovi varnega, odprtega, iskrenega odnosa, kjer je taka mera ranljivosti za razrešitev teh težav sploh mogoča. Partnerje lahko tudi pogosto menja ali pa so razmerja intenzivna, temeljijo bolj na spolnosti, vendar kratka.

V odnosih se torej oseba, ki je doživela zlorabo, velikokrat čuti zavrženo, prazno, se odmika od težav, pogovorov, se ustraši varnosti v odnosu, lahko išče druge načine kako bi zapolnila ta manko adrenalina in želje po vznemirjenju (zloraba drog, nezvestoba, druga odvisna vedenja …). Lahko si oseba, ki je doživela spolno zlorabo, želi globokega odnosa z drugim, hrepeni po tisti hollywoodski romanci in se izgubi v teh pričakovanjih, saj jih nihče ne more doseči. Po tem se lahko počutijo zavržene, jezne, nemočne, osamljene, se obtožujejo. Ta občutek krivde pa se zažira na vsa področja partnerskega odnosa, zato se velikokrat odnos konča, ko postane preveč intimen, ljubeč, ker oseba meni, da si tega ne zasluži.

Če je partner odprt in pripravljen biti v oporo, je to za preživelo le še dodatna opora na poti okrevanja.
Če je partner odprt in pripravljen biti v oporo, je to za preživelo le še dodatna opora na poti okrevanja.FOTO: iStock

Bistveno drugače pa je, če se oseba o zlorabi lahko partnerju zaupa. Ta korak je sicer za osebo, ki je doživela zlorabo, izjemno težak ali pa (vsaj na videz) enostaven, vse pa je odvisno od preteklih izkušenj. Po tem, ko se oseba o zlorabi zaupa, pa seveda pride do drugih izzivov v odnosu. Če je partner odprt in pripravljen biti v oporo, je to za preživelo le še dodatna opora na poti okrevanja. Lahko pa se ob teh novih razkritjih partner zapre vase, ostane v nekem stanju šoka, se boji, da bi tudi sam kako partnerici škodoval (zato se velikokrat izogibajo spolnosti, ker jih je strah, da bi prestopili mejo), lahko pa ji tudi ne verjame. Če pride to tega, je seveda to znova situacija, ki jo par ponavadi težko reši sam in potrebuje strokovno pomoč. Ob tem je pomembno omeniti, da je podpora osebe, ki okreva po spolni zlorabi, včasih naporna, saj se sooča z vsemi občutki, ki jih je morala leta in leta tlačiti vase, skrivati, celo zanikati. Zato je resnično pomembno, da si tudi partner poišče pomoč, saj se bo ob tem soočal tudi z lastnimi ranami, predsodki, mislimi, potrebami,…

Za konec pa bi dodala še to, da čeprav je spolna zloraba ena najbolj travmatičnih izkušenj, ki jih lahko posameznik doživi, to še ne pomeni, da življenje po zlorabi ni mogoče. Lahko imate pristne, iskrene, varne odnose z drugimi. Lahko ljubite sebe v polnosti in nepopolnosti. To rano je mogoče zaceliti tako kot vsako drugo – z veliko mero ljubezni, potrpežljivosti, z dobrim obližem, ki jo brani pred nevarnostmi ter z nežnostjo do nje in do sebe.

Stop nasilju nad ženskami
Stop nasilju nad ženskami

KOMENTARJI (0)

Opozorilo: Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. S klikom na gumb Spletno oko prijavite komentar, za katerega menite, da vsebuje sovražni govor.