Razlogov, zakaj ženske, ki so bile žrtev spolne zlorabe, molčijo, je veliko

Jasmina Voler
10.06.2019, 11:13
0
Nicole Kidman, Angelina Jolie, Reese Witherspoon, Ashley Judd, Rose McGowan, Asia Argento in še bi lahko naštevali. Gre za najslavnejše ženske na svetu, ki so v zadnjih letih, tudi po desetletjih molčanja, priznale, da so bile žrtev spolne zlorabe. Gibanje MeToo, ki se bori za pravice žensk in za psihosocialno pomoč in odpravo stigme tistih, ki so v svojem življenju doživele zločin ali psihološko in fizično nasilje nad svojo lastno integriteto, je sprožila afera Weinstein. Ta pa je odprla tudi številna vprašanja. Zakaj ženske molčijo? Zakaj so spregovorile šele leta in leta kasneje? Gibanje MeToo se je morda začelo v Ameriki, a je kasneje zajelo ves svet. Tudi Slovenijo, kjer je, verjeli ali ne, zlorabljena vsaka peta ženska. In le peščica jih o tem spregovori. O razlogih za molk smo se pogovarjali s socialno pedagoginjo, Geštalt izkustveno družinsko terapevtko in psihoterapevtko Tino Korošec.

V zadnjih dveh letih je postala tema spolnega nasilja nad ženskami pomembnejša kot kdajkoli prej. O svojih izkušnjah s spolnim nasiljem, nadlegovanjem in zlorabo so spregovorile ženske z različnih področij in sfer. Kljub temu pa spolno nasilje nad ženskami še danes ostaja prežeto z različnimi stereotipi, ki ohranjajo neenakost med spoloma. Tako kot druge oblike nasilja tudi spolno nasilje temelji na premoči napadalca nad žrtvijo. Meja med privolitvijo in spolnim nasiljem pa je zelo tanka in pogosto zelo nejasna. Zaradi tega je zelo pomembno osveščati in govoriti o tem, da je privolitev v spolne dejavnosti zelo pomembna in jo je treba osvetlili.

PREBERI ŠE
20 opozorilnih znakov, da ste žrtev psihičnega nasilja

Eden od razlogov je včasih tudi, da se dogodka preprosto ne želijo spominjati, saj se bojijo podoživljati podrobnosti.
Eden od razlogov je včasih tudi, da se dogodka preprosto ne želijo spominjati, saj se bojijo podoživljati podrobnosti.FOTO: Dreamstime

V zadnjih nekaj letih je osveščanje o spolnem nasilju nad ženskami postalo pravo gibanje in medtem, ko se zavedamo, koliko žrtev je drugod po svetu, se mi zdi, da se nam niti ne sanja, koliko takšnih primerov je v Sloveniji.

Res je. Zaskrbljujoče je dejstvo, da naj bi bila v Sloveniji spolno zlorabljena vsaka peta ženska in vsak sedmi moški. Pri čemer še vedno velja zmotno razmišljanje, da se spolne zlorabe dogajajo v večini s strani neznancev in na temnih ulicah. V Sloveniji se namreč največ spolnih zlorab (kar do 80 %) zgodi s strani znanih oseb, celo bližnjih, družinskih članov, ki jim žrtev ponavadi zaupa.

Pri tem je še vedno napačno prepričanje, da je spolna zloraba samo posilstvo, saj so žrtve zlorabljene tudi na drugačne načine in ti načini lahko prav tako pustijo težke posledice na psihi in v življenju žrtve. O spolni zlorabi namreč govorimo vedno, kadar je nekdo zlorabljen za zadovoljevanje spolnih potreb in želja drugega in sam zaradi neenakih moči nima možnosti izbire (oz. glede na svojo razvojno stopnjo ni zmožen razumeti pomena tega dejanja).

Ločimo pa lahko spolno zlorabo brez telesnega stika (razkazovanje genitalij, žaljivi in neprimerni komentarji o telesu in spolnosti, kazanje pornografije, virtualna zloraba, opazovanje otroka ali odraslega med kopanjem, preoblačenjem ...) in spolno zlorabo, ki vključuje telesni kontakt (otipavanje, poljubljanje, poskus penetracije in posilstvo).

PREBERI ŠE
'Včasih dvigne roko nad mano, kriči name, ubistvu ponori ...'

"Zaskrbljujoče je dejstvo, da naj bi bila v Sloveniji spolno zlorabljena vsaka peta ženska in vsak sedmi moški," pojasnjuje Tina Korošec, socialna pedagoginja, Geštalt izkustvena družinska terapevtka in psihoterapevtka.
"Zaskrbljujoče je dejstvo, da naj bi bila v Sloveniji spolno zlorabljena vsaka peta ženska in vsak sedmi moški," pojasnjuje Tina Korošec, socialna pedagoginja, Geštalt izkustvena družinska terapevtka in psihoterapevtka.

Zakaj po vašem mnenju ženske molčijo o tem?

Najprej bi želela poudariti, da so žrtve spolnega nasilja v večini primerov res deklice in ženske, a kljub temu na žalost zelo pogosto tudi dečki in moški. To se mi zdi pomembno povedati, ker s tem, ko se generalno govori večinoma o spolni zlorabi žensk, se žrtve moškega spola srečujejo še z dodatnimi predsodki in tabuji, ki pogosto vodijo še dlje od tega, da bi poiskali pomoč in prijavili storilce. A ne glede na to, nad osebo katerega spola je spolno nasilje storjeno, je to vedno nesprejemljivo in kaznivo in želja vseh, ki delujemo v poklicih pomoči, je seveda, da bi žrtve spolnega nasilja poiskale pomoč. A na žalost drži, da v večini primerov tega ne storijo.

Razlogov za to je več: eden od njih je ta, da se ponavadi zloraba zgodi s strani ljudi, ki so jim zaupale (oče, mama, dedek, stric, teta, bratranec ...) in se zato neredko znajdejo v precepu, ali to komu povedati ali ne, saj bi ta informacija lahko imela vrsto posledic; tako za njih in za njihovo življenje v družinskem okolju (posebej ob dejstvu, da bodo svojega storilca še srečevale). Žrtve, kadar gre za zlorabe v krogu bližnjih, pogosto ne povejo o dogodku, ker ščitijo svojega storilca, saj ga imajo kljub dogodku, kljub vsemu rade (ko gre na primer za starša ali bližnjega sorodnika) ali pa, ker so od njega odvisne (kar je najbolj žalosten del zlorab v družini). Pogosto  gre tudi za to, da je žrtev (naj gre za znanega ali neznanega človeka) strah storilca, posebej, ker ti pogosto zagrozijo, da ne sme nikomur povedati.

PREBERI ŠE
Vas je ob partnerju kdaj strah?

Pogosto je razlog, zakaj žrtve o zlorabi ne poročajo, tudi prisotnost sramu, zaradi katerega si ne upajo na glas povedati, kaj se jim je zgodilo. Poleg tega žrtve spolne zlorabe za dogodek prepogosto krivijo sebe, kar je seveda popolnoma neupravičeno, a je to pogosto dodaten razlog za molk. O spolni zlorabi mnoge žrtve molčijo tudi zaradi strahu pred tem, da bi komur koli sploh še kdaj zaupale (sploh če so bile zlorabljene ravno od tistih, ki naj bi bili tam za njih). Razlog proti razkritju dogodka je pogosto tudi ta, da se spolnih zlorab žrtve neredko ne spominjajo dobro (ker so jih potisnile daleč v podzavest). Zato niso prepričane, ali so se zares zgodile ali jih je strah, da ne bodo mogle podati konsistentne zgodbe, zato o njih raje molčijo.

Žrtve, kadar gre za zlorabe v krogu bližnjih, pogosto ne povejo o dogodku, ker ščitijo svojega storilca, saj ga imajo kljub dogodku, kljub vsemu rade.
Žrtve, kadar gre za zlorabe v krogu bližnjih, pogosto ne povejo o dogodku, ker ščitijo svojega storilca, saj ga imajo kljub dogodku, kljub vsemu rade.FOTO: Dreamstime

Eden od razlogov je včasih tudi, da se dogodka preprosto ne želijo spominjati, saj se bojijo podoživljati podrobnosti le-tega (spominov, negativnih občutkov in čustev, ki so se v času dogodka odvijali v njihovem telesu in za katere se bojijo, da bi se ponovili). Posebej pogosto zlorabe zamolčijo fantje, ki se poleg že naštetih razlogov pogosto bojijo, da jih  ljudje ne bodo jemali resno, sploh kadar gre za zlorabo s strani ženske (češ, to sploh ni zloraba) ali da bi jih označili za istospolno usmerjene, v primerih, kadar so bili spolno zlorabljeni s strani moškega. Na žalost je poleg teh omenjenih razlogov za molk žrtev še mnogo več.

Tiste, ki spregovorijo, so pogosto tudi kritizirane, češ, sama si je kriva, zakaj pa je odšla z njim. Ker so toliko let molčale, pa jim danes tudi mnogi ne verjamejo.

Grozljivo je zavedanje, kako pogosto žrtve spolne zlorabe, doživijo sekundarno "zlorabo" tistih oseb, ki so jim zaupale svojo izkušnjo o spolnem nasilju in za katere so mislile, da jim bodo stale ob strani in jim pomagale z usmeritvami po dogodku, pa so jih namesto tega pustile na cedilu ali jim celo prepovedale, da o tem govorijo. Pogosto namreč osebe, ki se odločijo spregovoriti o svoji izkušnji, pri svojcih doživijo zelo nenavadne in po mojem mnenju nesprejemljive odzive: od tega, da jih sprašujejo, kako so bile oblečene, da jim govorijo, da so same krive, da jim svetujejo, naj na dogodek pozabijo, jih kritizirajo, češ, zakaj si se domov odpravila sama, pa vse tja do popolne ignorance te teme, češ o tem se ne bomo pogovarjali in prosim, da tega ne omenjaš nikomur. To imenujemo sekundarna zloraba, ker ima za žrtev učinek enakih razsežnosti kot sama spolna zloraba. Saj sta bila s tem, ko se je žrtev nekomu zaupala in je bila zavrnjena oz. kritizirana, znova zlorabljena njena intima in njeno zaupanje.

PREBERI ŠE
5 razlogov, zakaj ženske ostajajo v nasilnih razmerjih

Problem, ki spremlja spolno nasilje, je tudi prikrivanje. Dejali ste, da obstaja tudi sekundarna zloraba, ki se zgodi pri tistih, ki jim žrtev pove, kaj se ji je zgodilo in ti ne odreagirajo, je ne zaščitijo ali ji celo rečejo, naj pozabi.

Žrtev, ki doživi najprej spolno zlorabo, se znajde v vrtincu različnih čustev: žalosti, jeze, sramu, prizadetosti, gnusa, besa, nemoči ... Preganjajo jo spomini na dogodek in cel kup vprašanj: zakaj se je to zgodilo, kaj se je pravzaprav zgodilo, sem sam/-a kaj doprinesel/-a k temu, kar se je zgodilo, sem kriv/-a? Še posebej se to sprašujejo žrtve, nad katerimi je bila storjena zloraba s strani oseb, ki so ji zaupale (in v rosnih letih žrtve). Zato je izrednega pomena, da ji ljudje, ki jim zaupa svojo izkušnjo, pomagajo tako, da ji postavijo stvari na pravo mesto: kar se ti je zgodilo, ni tvoja krivda. Kar se ti je zgodilo, je grozno in tvoji občutki so upravičeni. Ni te treba biti sram, ker nisi naredila nič narobe. Storilec nosi polno odgovornost za to, kar ti je naredil in mora odgovarjati za to. In mi bomo naredili vse, da te zaščitimo ter da bo storilec za to odgovarjal.

Če žrtev namesto tega dobi odzive, kot omenjene prej, še posebej, če ljudje, ki jim je zaupala, temu dogodku ne namenjajo pozornosti (ga poskušajo prikriti), se pomisleki žrtve okrepijo in pri tem izgubi smerokaz, kaj je prav in kaj narobe. Kdo ima prav in kdo ne. Kaj bi morala čutiti, misliti, vedeti in česa ne. In za tako žrtev, se s tem začne pot, ki je zelo osamljena, zelo dolga, zelo žalostna in polna negativnih občutkov, samoizpraševanja, nezaupanja in iskanja poti nazaj do sebe.

Žrtev, ki doživi najprej spolno zlorabo, se znajde v vrtincu različnih čustev: žalosti, jeze, sramu, prizadetosti, gnusa, besa, nemoči ...
Žrtev, ki doživi najprej spolno zlorabo, se znajde v vrtincu različnih čustev: žalosti, jeze, sramu, prizadetosti, gnusa, besa, nemoči ...FOTO: Dreamstime

Žrtve takih dvojnih zlorab zato potrebujejo dolga leta, da jim uspe postaviti stvari nazaj na pravo mesto in da začnejo verjeti, da niso naredile nič narobe ter lahko prebolijo dogodek. A to skoraj ni mogoče, če ne najdejo sogovornika, ki njih in njihovo pripoved, vzame resno. Zato je res pomembno, da ko žrtve zberejo pogum in spregovorijo o spolnem nasilju, da je na drugi strani sočutni sogovornik, ki razume, da je žrtev takrat najbolj ranljiva in da takrat ne presoja njihove zgodbe, temveč jim prisluhne, potrdi njihove občutke in deli z žrtvijo svoje ogorčenje nad storilcem (tudi v primeru, ko žrtve niso prepričane, kaj se je zares zgodilo) in da prevzame pobudo za zaščito žrtve in prijavo storilca, če je to še na mestu (včasih žrtve namreč o zlorabi spregovorijo, ko njihovega storilca ni več na tem svetu).

Če ste žrtev nasilja, nasilje prijavite policiji (113 ali na anonimno telefonsko številko 080 12 00), vedno pa se lahko obrnete tudi na katero od nevladnih organizacij, ki nudijo pomoč žrtvam nasilja, tam pa vam bodo tudi svetovali in pomagali poiskati obliko pomoči, ki bi bila za vas najprimernejša. Pokličete lahko brezplačni SOS telefon 080 11 55, ki deluje vsak delavnik od 12. do 22. ure, ob sobotah, nedeljah in praznikih pa od 18. do 22. ure ali Krizni center za ženske in otroke, žrtve nasilja, na telefonsko številko 031 233 211, ki deluje vsak dan, 24 ur na dan. Pri iskanju pomoči lahko izbirate med telefonskim in osebnim svetovanjem, lahko se vključite v skupine za samopomoč, društva za nenasilno komunikacijo, obiščete krizne centre ali varne hiše (031 736 726). Prav tako so lahko vedo obrnete na kateri koli center za socialno delo, kjer vam bodo z veseljem posredovali informacije in vas seznanili z vašimi pravicami.

Če vam partner grozi, pokličite policijo za posredovanje, ki se mora odzvati na vaš klic, tudi če niste doživeli fizičnega napada. Pri sebi pa imejte vedno telefon s pripravljeno številko policije za hitro klicanje. Če ste fizično ogroženi, se lahko za krajši čas zatečete v katerega od kriznih centrov, ki delujejo vse dni v tednu, 24 ur na dan, za daljše obdobje pa so vam na voljo varne hiše, ki so na tajnih lokacijah in so varovane.

Stop nasilju nad ženskami
Stop nasilju nad ženskami

KOMENTARJI (0)

Opozorilo: Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. S klikom na gumb Spletno oko prijavite komentar, za katerega menite, da vsebuje sovražni govor.