Marko, sedel si na nekoliko drugačen stolček, kot si ga bil vajen pred tem še iz šova Gostilne išče šefa. Kakšen izziv je bil tokrat pred tabo?
Ja, tokrat je malo bolj aktivno. Sam sicer ne kuham, je pa zahtevno z vidika organizacije in predvsem miselnega preskoka. V restavraciji Pavus sicer velja naš red, med snemanji pa je potrebno prostore prepustiti drugi ekipi, ki vse postavi po svoje. V kuhinji je glavni nekdo drug in kuha svojo hrano, ki je popolnoma drugačna od tega, kar pripravljamo mi, to pa je res velik miselni preskok in prav zanimivo, moram priznati.

Kaj pa s strokovnega stališča – kot je znano različni znani Slovenci zahtevnim kritikom v vsaki oddaji predstavijo svoj meni. Koga bi ti ocenil s 5*****?
Takšnega, ki pride pripravljen, ki ve kaj dela in dobro skuha, ki ne potrebuje veliko pomoči chefov, ampak samo da izvajajo, kar jim on naroči. Na krožniku za 5* se že na prvi pregled vidi, da je domišljen, pretehtan, dovršen, bistveno pa je, da je dober.

Večina bralcev te pozna, kot omenjeno, iz šova Gostilna išče šefa, kjer si sedel na komentatorskem stolčku. Te ljudje na ulici še vedno prepoznajo, kdaj ustavijo?
Včasih, ja, in potem tudi kakšno rečemo. Presenetljivo je, da sem ljudem od nekje znan, prepoznajo me pa šele, ko začnem govoriti.

Sicer si glede zasebnega življenja precej skrivnosten, a mi bi radi o tebi izvedeli kaj več. Kakšen si v resnici? Kakšen je tvoj karakter? Kako bi se opisal?
Predvsem sem večplasten. Moja širša družina me pozna kot zelo preprostega in prijaznega. Sodelavci pa me poznajo tudi kot strogega, tečnega, resnega šefa. Bili so popolnoma presenečeni, ko so me videli razneženega ob prvem obisku otrok v službi.

Kaj pa zate pravi žena? Kako bi te opisala ona? Brala sem o tem, da se odlično dopolnjujeta ...
Ja, v marsičem razmišljava popolnoma enako, značajsko pa sva si zelo različna. Včasih se zaradi tega zaiskri, večinoma pa se odlično dopolnjujeva, vsak s svojimi sposobnostmi. V zadnjih letih je tudi ona spoznala, da sem profesionalno bistveno drugačen, tudi do nje.

Kako sta se spoznala? Kako se je začela vajina zgodba?
Spoznala sva se na dopustu. Gorsko – morska poletna romaca, ki je prerasla v nekaj več.

Pred dobrimi tremi leti sta z ženo začela svoj posel. Kako težki so bili začetki?
Oba sva imela zelo dobri službi in marsikdo si je mislil, da sva nora, da se spuščava na svoje v času najhujše gospodarske krize. In to še na laški grad, kjer ni uspelo še nikomur preživeti dlje časa. Če bi imela restavracijo v Ljubljani, bi bilo bistveno lažje, se mi zdi. A dom je, kjer je srce in v Laško sva se enostavno zaljubila. Najtežje je zdržati prvih nekaj mesecev, ko gostov kar ni in ni na spregled. Tudi zato, ker nisem bil pripravljen na velike razlike v obisku. Kakšen dan ni nikogar, kakšen dan pa je polno, brez očitnega razloga in vzorca.

Za kaj vse sta bila v tem času prikrajšana?
Začeli smo z majhno ekipo, ker je pomenilo, da sem bil jaz ves čas na gradu. Katja je doma ostala sama za vse, poleg vsega organizacijskega dela za Pavus. Oba sva veliko delala pa vendar se mi zdi, da sva si vedno znala rezervirati čas za družino. Ponedeljkovi izleti z otroci, ko je grad zaprt, so nama dali energije za ves teden.

Kako je delo noč in dan vplivalo na vajin zakon? Sta imela kdaj kakšne težave?
Kdaj se tudi zaiskri, res je. Ampak mislim, da je najin odnos močnejši od vseh težav. Je pa res, da sva se že na začetku dogovorila, da ne bova žrtvovala družine za posel. Če ne bi šlo v dvoje, bi Katja šla lepo nazaj v službo, jaz pa nadaljeval s poslom sam. Zdi se mi, da je lažje, če si postaviš meje – tako finančne kot v odnosu – kako daleč si pripravljen iti in kakšen je plan B.

Sta kdaj svojo odločitev, da gresta na svoje, obžalovala?
Nikoli. Pridejo trenutki, ko je zelo napeto in težko, ampak take situacije se rešijo in veselje je potem toliko večje. Ta posel, naši gostje nama dajo veliko energije in zadovoljstva. Še vedno je najlepše, da si sam podpisan pod svoje delo.