Zagotovo ni tak, kot je bil v Gostilni, saj je v kuhinji, kjer delam, čisto drugačen način dela. Zagotovo nisem len in sem hitrejši, kot sem bil v šovu, ker se zavedam, da bom sicer 'pogorel'. V resničnem življenju sem v kuhinji vedno lojalen, družaben in neproblematičen. Povsod, kjer sem delal do sedaj, so bili z mojim delom zadovoljni.

Kaj pa te je potem zmedlo v Gostilni?

Najbolj me je zmedlo to, da so me 'vrgli v ogenj'. Nisem imel ravno časa spremljati šova, ker sem delal, in zato nisem bil pozoren na to, kaj kuhajo v Gostilni. Ko sem prišel v šov, sem se moral na hitro naučiti pripraviti 14 jedi. Že prvi dan sem moral pripravljati sladice in nisem vedel, kako jih oni sestavljajo. Enostavno so me vrgli v vodo in mi naročili, naj splavam. To je bil zame velik šok. Že po drugem dnevu sem videl, da se tudi oni še 'lovijo', in mi ni bilo jasno, kako me bodo kaj naučili, če še sami niso sigurni v pripravo jedi. Zato sem avtomatično izgubil voljo. Svoje je dodala še izolacija. Vedel sem, kaj me čaka, a si nisem mislil, da je to psihično tako naporno.

Glede tega nimam komentarja. Kljub temu, da so na videz delovali usklajeno, se je videlo, da tudi oni niso povsem uigran tim.

Med samim delom si si večkrat privoščil odmor za kajenje. Tudi sicer med delom pogosto potrebuješ take odmore?

Sem kadilec, a se zavedam, kdaj si lahko privoščim odmor. Ko je manj gostov oziroma manjša gneča in te lahko nekdo nadomešča, grem na hitro pokadit kakšno cigareto. Tega sem se poskušal držati tudi v Gostilni, vendar je res, da smo tam vsi kadili več kot v resničnem življenju.

»Ko je v hiši, se ne uči, ne vlaga dovolj energije ...« Na tvoj račun je bilo slišati veliko pritožb. Se ti zdi, da si pokazal dovolj interesa, motivacije, elana?

Zagotovo bi lahko pokazal več. Nisem bil zadovoljen s svojo predstavo, saj se nisem pokazal v pravi luči. Že po dveh dneh sem izgubil voljo in vse, kar se je dogajalo potem, je bilo posledica tega. Nisem se počutil, kot bi se moral.

Torej v resničnem življenju nisi tak, kot smo te spoznali v šovu?

Ne, zagotovo ne. Bi me vrgli iz službe povsod, kamor bi prišel delat, če bi bil tak.

S kakšnim namenom pa si pravzaprav vstopil v šov? Kakšne so bile tvoje ambicije?

V šov sem se prišel samo učit. Vedel sem, da zmagati ne morem, ker so bili okrog mene predobri kuharji. 'Šans' nisem imel, zato tudi te vrste motivacije ni bilo. Hotel sem se naučiti drugačnega sistema kuhanja, spoznati nove jedi, nove okuse.

Zamer ne gojim do nobenega izmed sotekmovalcev. Težko izpostavim posameznike, ker so res vsi zelo pridni, bi pa rekel, da me je v pozitivnem smislu najbolj presenetila Martina, ker nisem pričakoval, da je tako hitra in da se tako dobro znajde v kuhinji. Kdo me je najbolj razočaral? Hmm, da razmislim. Mogoče Irena, ker se mi zdi, da bolj 'glumi', da je taka, za kakršno se izdaja. Ves čas kar nekaj hodi po kuhinji in se dela, da čisti, samo da je videti, da se premika. Tudi meni so pred vstopom vsi govorili, naj ne stojim na mestu, ker me bodo 'vzeli na piko', ampak jaz se pač ne morem tako prilagajati, sploh če vem, da me ves čas spremlja kamera. Ne morem čistiti ploščice samo zato, da bodo ljudje videli, kako sem priden. To ni realno.

Menim, da jih težko motivira samo učenje, ker za to, da zdržiš v takem izoliranem svetu, potrebuješ več, kot samo željo po učenju. Sam sem denimo šel v šov po znanje, pa nisem dolgo zdržal. Da 'požreš' vse to, kar se dogaja tam, in si tak, kot so oni, moraš enostavno imeti neko dodatno motivacijo. Ali je to zmaga ali dokazovanje pred publiko ali kaj tretjega, ne vem. Zagotovo pa ni samo učenje.

V čem se življenje v izolaciji razlikuje od tistega, ki ga živimo zunaj? Rekel si, da je precej drugače šov spremljati iz domačega naslonjača, kot pa dejansko biti del njega …

Poskusite, pa boste videli. Tempo v tem izoliranem svetu je zelo hud. Delaš tudi po 16 ur ali še več. Lahko pozabiš na kamere in vse, kar se dogaja, ampak globoko v sebi še vedno veš, da je tisti enooki prijatelj na steni in da te gleda. Veš, da je v ozadju množica ljudi, ki spremlja vsak tvoj korak in zato nimaš občutka svobode in se ne moreš sprostiti. Vsakič, ko sem videl kamero, sem imel tremo, bilo je prav grozno.

Kakšni pa so tvoji načrti po Gostilni?

Upam, da bom ostal v kuhinji. Na svobodi sem šele en dan in moram zato videti, kaj se je v tem času zgodilo, poklicati delodajalca in vprašati, če še imam službo (smeh). Želim si nadaljevati pot v kuhanju, predvsem pa si želim, da bi se v Gostilni zgodil kakšen škandal, da bi vsi pozabili name in na mojo zmedenost (smeh).