Naj se vrnem k mojemu možu v majici aerobičarke iz šestdesetih let. Zaprepadeno je stal tam kot lipov bog in spodnja ustnica se mu je rahlo tresla:
»Kako ti to pereš?«
»Jaz kako to perem? Tako , kot piše v navodilih! Ženske nismo kot moški, ki vse perete na 40!«
»Še lani mi je bila ta majica prav, a poglej me zdaj!«
»Poslušaj, majica se je skrajšala, ker si čez vikend delal sklece in imaš zdaj ful mišičaste roke! Material ne nastane iz nič in ne izgine v nič!«
»Ela, to velja za energijo.«
»Ja, sej, ful energije si vložil v sklece in ti je majica zdaj premajhna! Ali pa so ponoči prišli palčki in vso garderobo zožili. Z mojimi kavbojkami vred!«
» Ne, Ela, tebi niso palčki zožili kavbojk, tebi je rit pač zrasla.«
Toliko o prijaznem možu, ki sem mu rodila 3 otroke.

Prav tako mi ni jasna moška obsedenost z njihovim orodjem.
Predvsem z vrtalniki. Pa s tem mislim vrtalnike, ki vrtajo luknje v stene. Mogoče jih imajo zato tako radi, ker jih spominjajo na biološko vrsto orodja, s katerim tako radi vrtajo. Nimam pojma. Ampak ni šans, da bi v naši hiši vrtal luknje kdo drug kot Miha. Ko sem predlagala, da bi nam novo ogledalo obesil sosed, ki vse dela na vaservago, je bil prav pošteno užaljen.
Lahko še tako renčim in sitnarim, ne pomaga.
Na začetku se mi je njegovo vihtenje orodja zdelo sila seksi. Odkar pa smo namesto žeblja v steni dobili novo okno v kopalnico, sem postala rahlo skeptična glede njegovih ročnih spretnosti. Ne razumem, kako mu rata namesto male luknjice skopati cel rov.

Pravzaprav bi lahko bil Miha odličen bančni ropar. Enkrat kresne po žeblju in že je luknja v steni. Tudi brije se zelo nerad. Ne razumem, kako vedno pozabi na kocine na goltancu. Če bi se jaz brila tako kot on, bi me poleti komot lahko označili za dvonogo podvrsto zebre.
Ali pokončnega progastega dihurja. Ki ima na hodniku za ogledalom skrit zasilni izhod iz kopalnice.