Kdo je Ines?

Če pogledam na sebe sedaj, kdo sem danes, je Ines najprej mamica 3 otrok, oseba, ki je v življenju dala čez marsikaj, tako lepo kot grdo ... Od nekdaj pa mi pravijo, da sem preveč naivna in iskrena oseba, s čustvi, takšnimi in drugačnimi ... Najbolj od vsega pa direktna. Pri meni ni ovinkov. Sem oseba, ki ne prenaša, da živi v zaprti kletki, oseba, ki zadnja leta preizkuša nove stvari, tudi adrenalinske in se ji mora dogajati. Sem zagovornik tega, da je življenje le eno in da ga je potrebno živeti kvalitetno!

Pred nekaj leti si morala prestati ločitev, eno najtežjih stvari v življenju. Zate je bila verjetno še toliko težja saj so bili vpleteni tudi trije otroci. Kako je ta takrat vplivala nate, kako te je spremenila?

Ločitev ni za nobenega od staršev prijetna, najbolj pa prizadene otroke. Strah in skrbi, ki pred in po ločitvi pridejo na pot te sesujejo, padeš skoraj na dno, a sem vedno imela pred očmi moje tri zlate sončke. Govorila sem si, če se je ena zgodba končala, nikjer ne piše, da se druga ne more zgoditi, ki bi lahko bila še lepša. S pomočjo družine, staršev, prijateljev in partnerja, ki sem ga par mesecev po ločitvi spoznala, sem se z meseci dvignila. Danes pa sem spoznala, ko gledam nazaj, kako zares močna oseba sem in kljub vsemu kar se še vedno dogaja, se zberem, soočim, samo sebe vprašam, kaj si želim in vedno delam po srcu.

Dejala si, da te je ločitev zelo potrla, da si zapadla v depresijo. Kdaj ti je bilo dovolj in si se odločila, da se pobereš in svoje življenje postaviš nazaj na noge?

Ja res je. Od stresa in skrbi, ko ponoči nisem mogla spati, ko nisem mogla jesti, ko sem le jokala, sem si po določenem času rekla, 'Dovolj Ines, le toneš, pomagaj si!'. Opažala sem, ker sem izgubljala kilograme, da je skrajni čas, da obiščem osebno zdravnico, ki me je napotila na pogovor k psihiatrinji, katera mi je potem določila antidepresive, ki sem jih eno leto tudi uživala, saj v tistem obdobju nisem znala same sebe umiriti. Takratni partner, ki je bil ljubitelj gora, me je začel vabiti v hribe in tako sva začela. Dejansko lahko rečem, da so me hribi in pozitivni ljudje okoli mene dvignili, mi dali moč, da sem prišla k sebi.

Kaj je bila najtežja stvar, na katero si se morala privaditi?

Ko sem se po 15 letih iz Sežane morala seliti nazaj v svoj rodni kraj Postojno. Otroci so imeli svoje prijatelje tam, dejansko smo morali začeti vse na novo in postaviti nove temelje ter graditi prihodnost, stkati nova prijateljstva.

Kako ti je pri vsem tem pomagala telovadba?

Sicer nikoli nisem imela težav z odvečno težo, prej obratno, kot otrok sem bila preveč suha in koščena in v osnovni šoli so me dražili.Telovadba pa mi je pomagala ojačati telo in um. To, da sem se zavedala, da nekaj delam zase, da delam na sebi. Ko sem se odpravila migat, sem se boljše počutila, imela sem več energije in več volje. Negativne misli sem pustila na strani in se posvetila sebi, vsaj tiste pol urice ali urico, 2–3-krat na teden.

Si se s športom veliko ukvarjala že prej, ali je šele po ločitvi postal vir energije in dobrega počutja?

Že kot otrok smo z družino hodili tu pa tam v hribe, v osnovni šoli sem kegljala, to pa je tudi vse. Nisem bila neka aktivna športnica. Dejansko, ko sem si ustvarila družino (in jaz sem zanosila že pri 22 letih), nisem imela časa zase, pač pa sem se vrtela v krogu firma, dom, otroci ... Za ostalo je zmanjkalo časa. Po ločitvi pa so me tudi prijatelji naučili, da naj sebe postavim večkrat na prvo mesto, naj ne gledam le, kako bo drugim v redu, ampak,da se bom tudi sama dobro počutila in imela rada. Dejansko, so mi hribi po ločitvi najbolj pomagali, da sem odmislila skrbi, na rame dala svoj nahrbtnik, fotoaparat, in se s prijatelji odpravila na različne gorske podvige. Ta svoboda, mir, tišina, ki jo v naravi dobiš, ne pretehta nobene stvari zame in še danes, če en teden ne grem v hribe, mi že manjkajo. No in poleg hribolazenja in dejstva, da rada jem, sem začela tudi telovaditi. Tako si zadnje leto, ko sem ponovno samska, vzamem še več časa zase in fit telo.

Verjetno se marsikatera mama sprašuje, kako si pri treh otrocih, vodenju frizerskega salona in ostalih obveznostih našla čas še za šport in gibanje.

Moj odgovor vsakemu, ki me to vpraša, je, čas se najde, le volja mora biti prisotna, brez izgovorov. Tudi jaz kdaj kakšen dan izpustim telovadbo doma, ker nimam časa za vse. Pa kdaj morajo pa tudi mišice in telo počivati.

Vsi si želimo biti fit in zdravi, a nam ponavadi za to manjka motivacije, časa ... Kakšen nasvet bi dala ženski, ki ne ve kje in kako začeti, kako bi jo motivirala?

Vse to sem tudi sama sebe vprašala na začetku. Kako začeti? Dve leti nazaj sem najprej poskušala okrepiti telo v fitnesu, ampak mi urnik ni ustrezal in motili so me gneča in ropot ostalih vaditeljev, zato sem začela raje telovadit doma tako kot meni ustreza, ko imam čas. Vzela sem prenosni računalnik, našla vaje na spletu, ki so me pritegnile ter začela migat. Preprosto! Vsak od nas si lahko vzame pol ure časa zase, za telo, zdravje in za boljše počutje. Potrebovala sem to zase, da sem se bolje počutila. Ker sem si rekla,' Ines, vredna si!'.

A tudi ti imaš verjetno trenutke, ko se počutiš nesamozavestno, ko te nekaj potre in nimaš volje. Kako reagiraš v takšnih trenutkih, kaj te žene naprej?

O ja, tudi sama imam ta problem, da mi kdaj zmanjka samozavesti. Zanimivo, kako me ljudje vidijo kot močno osebo, ki točno ve kaj hoče, a tisti, ki se vame poglobijo, opazijo, da kljub temu, da nimam odvečnih kilogramov, delam na sebi ravno zato, ker mi manjka boljša samopodoba, to, da si rečem, 'Ines krasna si danes'. Sem velik kritik in to me poganja naprej, vedno znova in znova. Kdaj se preprosto brcnem v 'tazadnjo' in si rečem, 'Dovolj je bilo dva dni slabe volje, preobleci se, pripravi opremo in začni!'. Dejansko vse to je na meni sami, v moji glavi, volja, motivacija, želja, da se držim tudi psihično nad površjem. In zaenkrat mi uspeva.

Do sebe smo ponavadi najbolj kritični in strogi. Imaš tudi ti zase visoka pričakovanja in si velikokrat misliš, da bi lahko nekaj naredila še boljše?

Definitivno. Kot sem že prej omenila, sem kritična do okolice, najbolj pa do sebe. Pač tipična lastnost device, ki želi biti perfekcionistka. (smeh) Zato tudi vadim poleg hribov, čeprav mi rečejo, da sem super, vidim na sebi tiste drobne napakice, ki so jih na meni pustila leta in porodi.  

Zelo pomemben je tudi odnos, ki ga imamo do življenja. Kaj v življenju ti prinaša največ veselja in užitka?

Najprej so tu moji otroci, ki mi pomenijo največ na svetu. Kot starš se učim otroku dati varen pristan, a tudi krila, da bodo znali poleteti, ko bo čas zato. Poleg otrok, pa najbolj uživam, ko si dam okli vratu fotoaparat in odidem v hribe. Pa naj bo to pobeg na bližnji Nanos ali kakšna resnejša tura, plezarija, ferata ... Skratka, rada živim aktivno življenje. Tudi to, da imam krasne prijatelje ob sebi, ki me kdaj kam povabijo. Na polet z motornim zmajem ali z jedrilico, letela sem tudi z jadralnim padalom ... Zanimivo pri vsem tem je to, da sem se včasih bala višine in danes vse to uspešno premagujem.

Ljudi okoli sebe se trudiš motivirati tudi z vsakodnevnimi objavami na Facebooku. Kakšen je bil do sedaj odziv na njih?

Kot vsi mi opažamo, smo si ljudje med seboj različni, in temu primerni so tudi odzivi. Nekaterim se zdim popoln motivator, saj sem kot odprta knjiga in se v zgodbah/mislih prepoznajo. Na Facebooku pišem o vsem, kar mi pride na misel, zaradi česar me včasih kdo napade, zakaj mi je treba toliko o vsem pisat, da se preveč razgaljam in vsakemu povem, da to sem jaz, da spoštujem njihovo mnenje, ampak tako kot jaz nočem spreminjati drugih, to pričakujem tudi v zameno. Zakaj bi pisala le o lepem, če pa imamo vsi kdaj kakšen slab dan?

Si zelo iskrena in odkrita oseba in ničesar ne držiš nazaj. Si že od nekdaj takšna?

Kot otrok sem bila izredno sramežljiva in zaprta oseba, z leti in izkušnjami pa sem zrasla, se spremenila in postajala vedno bolj odprta ter karakterno močna. Mama mi je vedno govorila, da sem preveč iskrena, da prevečkrat povem kaj si mislim in da niso vsi odprti kot jaz. So zahrbtni, lažnivi in da moram paziti komu kaj zaupam. Ja, ta moja iskrenost in direktnost me je že tepla, ampak ravno zato me nekateri cenijo, ker povem, kar si mislim.

Pa je tvoja iskrenost na Facebooku koga že zmotila, ti je kdo že kdaj kaj očital?

O seveda! Včasih načnem različne teme in potem se smejim odzivom in temu kako nasprotna mnenja imamo. Občasno dobim tudi zasebno sporočilo, v katerem mi čestitajo, da zmorem vse to, kar zmorem. Za vsakega si rada vzamem čas, so pa seveda ljudje, ki te želijo utišati, spremeniti ... A se ne oziram na to.

Si dokaz, da za fit telo ni treba hoditi v fitnes, saj vadiš sama doma z minimalnimi fitnes pripomočki. Kako se vaj lotiš? 

Poskusila sem hoditi tudi v fitnes, a mi ni ustrezalo. Po drugi strani pa mi kot mami samohranilki vsak privarčevan evro veliko pomeni. Zakaj bi plačevala 35 evrov na mesec za fitnes karto, če vaje ravno tako lahko opravljam doma, brezplačno in v dnevnem prostoru. Vaj se lotim najprej tako, da naredim vsaj 100 skokov preko kolebnice, kakšno vajo z utežmi za krepitev rok, potem pa telovadim na enega od vadbenih videov na spletu. Če mi čas dopušča naredim nekaj sklec in trebušnjakov, najraje pa imam vaje za noge in zadnjico.

Si fitnesu prilagodila tudi prehrano?

Niti pod razno. Jem isto kot prej, vsaj 4 obroke na dan, ravno tako si privoščim sladko in zelo rada otrokom kaj spečem. Tudi jaz kdaj pozabim piti dovolj tekočine. Na prehrano nikoli nisem pretirano pazila. Redno hodim na tehtnico in temu primerno si edino zvečer ne privoščim sladkega deserta. (smeh)

Imaš kakšno pregreho, ki se ji res težko upreš?

Imam velike oči, predvsem pa se težko uprem slaščicam. Najraje si zvečer, ko otroci zaspijo in je mir v stanovanju, privoščim sladoled z malinami. Ta je na jedilniku sigurno vsaj 4-krat tedensko. (smeh)