Ponedeljek, 19. 1. – Robert budi umazane misli

"Stara, to! Zaradi tebe je še mene prijelo, da bi se resno lotila hujšanja!" mi piše Sandra; moja kategorija! Joži, ki tehta pol manj kot jaz, je prepričana, da bi potrebovala kakšen nasvet od mene, sestra pa se zaklinja, da bo pri družinskih pojedinah upoštevala mojo nenadno skromnost glede hrane. Vse navijajo v tej krvavi vojni s kilogrami, le o prijatelju Mikiju Vlahoviču, s katerim deliva ljubezen do hrane, ne duha ne sluha. Me prav zanima, če bo sploh ostal moj prijatelj, ko najini teži ne bosta več izenačeni. Po navadi imajo ženske med hujšanjem najmanj podpore pri okroglih prijateljicah, mene pa izdajajo prijatelji. Ne samo Miki, tudi Kocijančičev Filip, ki je s pomočjo šamana Roberta krepko izgubil težo (ne pa tudi karakterja), zdaj pa mu pod brado spet raste ljubka blazinica, me ignorira. Da o Kolenčevem Sandeku ne govorim. Bili smo dolgoletni prijatelji, zdaj pa, kot da zanje ne obstajam več.
Iz dneva v dan pa se bodrimo s puncami, ki se pridno držijo navodil našega mučeniškega (strokovnega) tima. Trener Aleš naju s Petro tako preganja, da med potjo od ene do druge mučilne naprave skoraj padem v naročje trenerju Mitji. Če bi se to zgodilo, bi mu kljub mišicam morali amputirati roke!
Veliki brat Robert Pal nam po boleči izkušnji s čedalje bolj zahtevnimi trenerji ne pusti dihati. Moramo se pomeniti o hrani. Kar oči se mi zapirajo od napornega treninga, a Robert zna prebuditi človeka. Začne s tem, da je seks kot hrana. Marija se strinja, češ da pri obojem uživaš, le da se pri seksu ne rediš. Odvisno, koliko beljakovinskega napitka spustiš po grlu, pomislim umazano, ekipi pa se le nedolžno nasmehnem in pritrdim Mariji z rahlim kimanjem. Pomembno je, da sem prebujena in pripravljena na predavanje. Razlaga o marsičem, najbolj pa si zapomnim tisto o olju, ki postane pri visokih temperaturah nadvse učinkovit proizvajalec bolezni srca in ožilja, raka ... Madona, sploh se nisem zavedala, da sem bila do nedavnega skoraj vsak dan v življenjski nevarnosti!

Torek, 20. 1. – Prvi 'ne' zadnjim grižljajem

Zrem v krožnik s polnozrnatimi špageti in paradižnikovo mezgo. Danes je kuhal gospodar in čeprav me sajaste testenine nikoli niso preveč ganile, se mi cedijo sline. V trebuhu čutim luknjo, ki pa je povprečen opazovalec ne more videti. Pritožim se, da mi je naložil preveč, on pa se hitro znajde. "Saj so ti rekli, da moraš nekaj pustiti na krožniku." A zdaj mi bo pa on, ki me je za novo leto zastrupil s čevapčiči, pridigal?! Lotim se špagetov in solate, trudim se jesti počasi, a krožnik se hitro prazni. Kaj naj naredim? Spomnim se naše Lidije, ki nam je zaupala, da je postala gurmanka. Najbolj slasten je zanjo postal prvi grižljaj, v katerem uživa do onemoglosti, potem pa hrana v njenih ustih počasi izgublja okus, zato pusti vsaj polovico obroka. Robert je svetoval, naj se vživimo vanjo. In se vživim. Prepričam se, da so špageti brez okusa. Da me ne bi spet zamikali, jih takoj postrežem psu Fidu.

Sreda, 21. 1. – Spet sem se vdala alkoholu

Prebiram fotografije, ki zgovorno pričajo o mojem lanskem poletju. Mater je bilo fino, ko smo si s prijateljico in hčerko Niko v Savudriji privoščile škampe na buzaro. Ko sta bili onidve že davno siti, sem si sama naročila še eno porcijo. Po mojem sem jih jedla kar z lupino vred. Pa celo košarico tistega belega istrskega kruha sem potopila v omako. Zdaj bi se kar cela potopila vanjo, če me ne bi čakalo potapljanje v lastni buzari. Z mene že vse lije, majčka je mokra, trener Aleš pa očitno meni, da še nisem dovolj 'prešvicana', zato še kar kuha Tamaro na buzaro. Spravi me na tisto veliko žogo, kjer moram narediti dvanajst trebušnjakov. Če bo še nekaj časa vztrajal, se bom pretrgala na dva dela. Vsa sem zmešana od divjega tempa, od razpetosti med vsemogočimi treningi. Za službo in družino mi zmanjkuje časa. Kar vrti se mi v glavi. Ni čudno, da sem pozabila nogavice za trening. Še dobro, da je imela Petra s sabo dodaten par. V garderobi fitnesa treščim v odprto omarico in se zahvaljujem bogu, da imam dovolj oblog, drugače bi gotovo padla v nezavest. Uro pozneje s sotrpinkama Petro in Špelo že drvimo na terapijo NLP, kjer izvem, da je naša volja ves čas na preizkušnji in da je prepovedan sadež najslajši. Zato nič ni prepovedano, le pretiravati ne smemo. Tukaj pa si lahko pomagamo z domišljijo. Razmišljam o čokoladi s črvi. Pa o smislu, svojem poslanstvu, ki ga moramo najti v sebi. Moj trenutni smisel je bedna, nizkokalorična večerja. Ki jo zalijem s kozarcem refoška. Da spodbudim domišljijo.

Četrtek, 22. 1. – Postajam lahko dekle?

Po dolgem času vstanem lahkotna kot ptica. Je to zato, ker sem včeraj pri NLP kot svoj simbol narisala ptico? NLP Marko je bil navdušen, ko sem razložila, da bi bila rada lahkotna in svobodna kot ptica, da bi vedno jedla ptičje obroke in se kitila s svojim perjem. Prav ponosna sem nase, ker sem si izmislila tako globoko razlago. V resnici sem tisto papigo narisala zato, ker je to edino, kar mi je ostalo v spominu od likovnega pouka v šoli. Kljub temu očitno deluje. Ali pa deluje včerajšnje vživljanje v nekega vitkega človeka, ki ga cenimo. Ko nam je NLP to predlagal, sem najprej pomislila na svojo zelo vitko prijateljico. A ko sem se spomnila na njene težave z moškimi, me je vse minilo. Pomislila sem, da bi raje modelirala kar našega vitkega NLP terapevta Marka, ki je videti tako umirjen in srečen, kot da nima nobenih težav na tem svetu. Marko je popoln. V tistem me prešine, da ima moja prijateljica težave prav s tipi, ki so videti popolni. Kaj če je tudi Marko eden od takih? Bolje, da se zadovoljim s prijateljico kot z NLP-jem, ki ve o meni skoraj vse, jaz pa o njem nič. Morda se danes zato počutim tako lahko, kot je ona?! Še dobro, da ni lahka tudi v tistem drugem pomenu besede. Ne predstavljam si, da bi od nje dobila sindrom lahke punce. Bojim se namreč, da bi to presegalo gospodarjevo razumevanje mojih težav in terapij, povezanih z njimi.

Petek, 23. 1. – Ogroženi tampon

Fitnes dopoldne, pilates z Žigo popoldne. Nisem še pripravljena spregovoriti o pilatesu, čeprav se mi zdi, da mi sem ter tja že uspeva vleči notri popek, obenem pa vdihniti. Le ko se napenjam z dvignjenimi nogami in žogo med gležnji, se ustrašim, da bom izstrelila iz sebe najmanj tampon, če ne še kaj drugega. Saj res, danes je prvi dan menstruacije! Čisto sem pozabila, da bi me v trebuhu moralo strašno boleti, pa tudi o slabosti ni ne duha ne sluha. Tudi somučenica Špela pravi, da je tokrat nič ne boli, jo je pa uničeval PMS in se ni mogla upreti koščku čokolade. Točno, PMS je kriv! Zato se nisem mogla upreti tistemu kozarcu vina, ki mi še vedno leži na vesti. Celo NLP mojster ima razumevanje do predmenstrualnega sindroma. Mali grehi so v tistem obdobju dovoljeni.

Sobota, 24. 1. – Kile dol, hlače gor

Končno nekaj časa za razprodaje! Gledam plakate z napisi o 40-odstotnih popustih! Kaj mi bodo takšni popusti, dokler sama ne dosežem kakšnega popusta pri svoji teži?! Kaj naj delam z otroškimi številkami? Konec koncev imam doma svojo razprodajo starih, nerabljenih oblačil. Lahko bi si omislila retro slog. Poskusim navleči nase prve kavbojke, ki mi pridejo pod roke. Trebuh potegnem notri kot pri pilatesu, v obraz postanem zaripla, diham sunkovito kot med porodom. Končno mi uspe zapeti zadrgo. Ker še vedno nisem zbrala poguma za tehtanje, so moja tehtnica stare hlače. Te so še številko manjše, kot so bile tiste zadnjič. Nosila sem jih pred desetimi leti. Med nosečnostjo.

Nedelja, 25. 1. – Trener mi ne privošči počitka

Še vedno me vse boli od petkovega pilatesa, ki mi je na srečo blokiral tudi apetit, zato ta vikend ne občutim druge krize kot finančne. A nanjo je lažje pozabiti kot na lakoto. Kako lepo bi bilo, če bi današnji dan lahko preživela v postelji, s knjigo v roki. A trener Aleš mi niti na Gospodov dan ne da miru. Popoldne nas bo obiskal s svojo punco Špelo. Ne preostane mi drugega, kot da do takrat treniram v čistilni akciji. Pričakam ju z bolečimi mišicami, ob pogledu nanju pa me minejo vse bolečine. Špela namreč drži v rokah še topel jabolčni zavitek iz črne moke. Gospodar pravi, da me želita le preizkusiti, če bom podlegla, onadva se smejita njegovi kakor šali. Vzamem toplo sladico in jo na mah pospravim. Aleš se dela, kot da tega ne opazi. Oh, ko bi le bila tudi na treningih z nami njegova punca. Ob njej zna biti prav človeški.