12. september. Lesce. Ob pol peti uri popoldan, v času največjih cestnih zastojev, na zbirališču pričakamo še zadnje izmed srečnih izbrank, ki so jih Slovenske novice povabile na pohod proti najvišji slovenski točki, na Triglav. Avtobus nas popelje proti prvemu postanku, proti vojašnici na Rudnem polju na Pokljuki, kjer je ljubiteljice gora čakalo toplo kosilo, zvečer pa druženje z moškimi osebki, sicer uslužbenci v gorski šoli slovenske vojske in bodočimi vodniki pohoda. Ti so udeleženkam predstavili osnovna pravila za varno hojo v visokogorju. Ob ukazu, da morajo biti luči po sobah ugasnjene do 23. ure, smo se počutile kot prave vojakinje.

Drugo jutro nas je namreč čakal naporen vzpon in za večino od nas najzahtevnejša pohodniška preizkušnja do sedaj. Točno 5.55 je odbila ura, ko smo se, še v temi, odpravile peš proti planini Konjščica do Jezerc, kjer se je šele začela prava planinska tura.

"Babji čvek" je poskrbel, da je bila pot lažja in da je čas hitreje mineval. Zelo dobrodošle je bilo tiste malo moške družbe. Simpatični vodniki so se izkazali kot pravi kavalirji, saj so poleg svojih nosili še nahrbtnike "prekmalu izmučenih" pohodnic. In kot da to še ni dovolj, so bili oboroženi tudi z obilico humorja, ki je bil za marsikatero dobra motivacija pri hoji. Planiko pod Triglavom (2401m) smo tako vse osvojile brez večjih težav. Topel čaj in enolončnica sta bila več kot dobrodošla. Druženje pa se je zavleklo do poznih večernih ur. Kako pa drugače pri taki količini žensk, ki se prej niso poznale!

Sneg in neurje preprečila vzpon

Prebujanje na Planiki je spet prineslo nekaj smeha. "Sneži," smo slišale vzklik in kot bi trenil smo se zgrnile proti majhni odprtini. Občutki ob prvih snežinkah, ki nas razveselijo ob domačem oknu v idiličnem vzdušju decembra, so povsem drugačni, kot so bili sedaj. Na obrazih je bilo opaziti razočaranje, ko smo se zavedale, kaj to pomeni. Sneg, nenaden padec temperatur in žled so prisostvovali odločitvi vodnikov. Ti so se namreč po posvetu z dežurnimi vremenoslovci odločili, da ne bomo tvegali, zato smo se po zajtrku odpravili v dolino.

Kljub temu, da najvišjega vrha nismo osvojile, smo zmagovalke. Gore namreč ne osvojimo, ko pridemo do vrha, ampak ko srečno prispemo v dolino. Žal vremenske razmere niso napovedovale dobrega razpleta, zato je bil povratek v dolino za tako številno skupino najboljša odločitev. Pohodnice so po prihodu v vojašnico prejele diplome za pogum in dobro opravljeno nalogo.

Tko kot v življenju tudi v gorah ne sije vedno sonce. A gora ostaja, priložnosti za osvojitev njenega vrha je še ogromno. Če verjamete pregovoru, da več žensk na kupu lahko prinese slabo vreme, potem se naslednjič na pohod raje odpravite v moški družbi.

Zlati nasveti pred odhodom v gore

Planinska tura je velik užitek le za tistega, ki je nanjo ne le fizično temveč tudi psihično pripravljen. Še tako dobra fizična pripravljenost je odveč, če ni motivacije in močne volje. Gore so kot stopnišče. Najprej prva stopnica, nato druga in tako dalje. Preskakovati se ne da kaj dosti. Pred zahtevnim pohodom se zato udeležujte manj zahtevnih izletov in jih po zahtevnosti stopnjujte. Priprave na zahtevne ture se ne začnejo mesec dni pred odhodom, ampak šest in več mesecev prej. Saj se še spomnite šolskih klopi – učenje tik pred zdajci je bilo vedno bolj naporno od sprotnega dela.

Pravilna prehrana za moč

Prehrana igra pomembno vlogo, pri večjih fizičnih naporih pa je sploh pomembna. Črtajte s svojih jedilnikov hitro prehrano in se poslužujte toplih, doma pripravljenih jedi, z mnogo zelenjave in sadja.

Med hojo vsaka nepotrebna stvar v nahrbtniku predstavlja dodatno težo in obremenitev za pohodnika ter zmanjša možnost uspeha za osvojitev zastavljenega vrha. Zato na pot vzemite kakšen sendvič, energijsko ploščico, oreščke, suho sadje. Sicer pa je osnovno hrano mogoče kupiti v večini planinskih koč. Da ne zmanjka energije, si pred odhodom priskrbite energijski napitek, najbolj uporabni so praški za mešanje z vodo, saj zavzamejo najmanj prostora. Ne pozabite na vodo, a se ne založite z več kot dvema litroma. Osvežilni robčki so že skorajda obvezni del opreme. V nekaterih planinskih kočah namreč ni vode za umivanje.

Ne izposojajte si čevljev!

Oblačila, pripravljena za vzpon, naj bodo prej preizkušena. Vetrovka in prav tako hlače morajo biti nepremočljive. Priporočljive so gorniške, ker "dihajo" skupaj z našim telesom. Prav tako morajo pred zunanjimi vremenskimi vplivi ščititi pohodniški čevlji, ki morajo biti visoki, nad gležnjem, priporočljiv je vibram podplat. Ne nosite popolnoma novih čevljev, niti si jih ne izposojajte od prijateljice, pa četudi ima isto številko noge kot vi. Da bi se izognili morebitnim žuljem, nad bombažnimi obujte še debelejše nogavice. Oblačila naj bodo izdelana iz naravnih materialov, v nahrbtniku pa naj bo vedno rezerva. Tudi ob idealnem vremenu se ne boste izognili potenju, zato predvidevajte, da se boste morali vsaj enkrat preobleči.

Čelada je v visokogorju na izpostavljenih poteh s padajočim kamenjem obvezen del planinske opreme. Ta mora biti alpinistična in ne delavska ali kolesarska. Prav tako pa je, zaradi varnosti, nujen tudi alpinistični plezalni pas. Da bo hoja lažja, so priporočljive zložljive pohodniške palice, vendar ne tiste za nordijsko hojo. Kapa in rokavice ne bodo odveč v rezervnem žepu nahrbtnika. Ne pozabite tudi na mazilo za ustnice in kremo za sonce. Višje smo, močnejši so sončni žarki.

Svoje mnenje lahko izrazite tudi na forumu.