Prve zapise o makrobiotiki zasledimo pri očetu zahodne medicine Hipokratu, kasneje jo omenja tudi Aristotel. Uporabljali so jo že južnoameriški Inki. V Evropo in Severno Ameriko pa je ta način prehrane preko študentov razširil Japonec George Ohsava. Najbolj prodoren je bil njegov rojak Michio Kushi, ki še danes poudarja učinkovitost makrobiotične prehrane.

Prehranjevanje mora biti uravnoteženo

Bistvo leži v kvalitetni in naravno predelani hrani. Osnovno vodilo je uravnoteženo načelo jin jang. Poleg teh lastnosti je potrebno upoštevati še spol, starost, telesno pripravljenost in zdravstveno stanje posameznika, letni čas in podnebje.

Pravilna sestava makrobiotičnega jedilnika naj bi vsebovala od 30 do 50 odstotkov polnozrnatih žitaric, od 20 do 30 odstotkov zelenjave, 10 odstotkov vseh vrst stročnic, zadnjih pet odstotkov pa predstavljajo zelenjavne juhe. V jedilniku ne sme manjkati tudi morske hrane, kot so denimo morske alge, začimb, semen, sezonskega sadja. Izogibati se moramo sladkim jedem.