To torej pomeni, da so naši (vedno pametni) kolegi krivi za to, če nam krilo ali hlače kmalu po nakupu ne bodo več prav? Ja in ne: drži, da si sodelavke in sodelavce nezavedno jemljemo za zgled – tudi kar zadeva prehranjevalne navade. In če kolegica za sosednjo mizo ves dan grizlja piškote ali v menzi naroči dunajski zrezek ter ocvrt krompirček namesto solatnega krožnika, ji boste hitro sledili s tolažilnim stavkom: 'Pa saj enkrat ni nobenkrat, in če lahko ti toliko ješ, zakaj ne bi še jaz'. Vsak človek je namreč družbeno bitje in se popolnoma nezavedno prilagaja ljudem, ki ga obdajajo. Ti namreč utelešajo družbene norme, naše vedenje, ki je usklajeno z njihovim, pa naj bi nam po prepričanju psihologov dajal občutek pripadnosti.

Lažemo sami sebi

A če mislite, da se lahko sedaj sproščeno 'zleknete' v svoj udoben pisarniški stol, s prstom pokaže na sodelavce in vso krivdo za pretesna oblačila zvalite nanje, ste se zadeve žal lotili na napačen način. Obtoževanje je tipična reakcija večine ljudi, saj je v njej nekaj sproščujočega, nekaj, kar nam vsaj delno izbriše občutek krivde, saj naj bi vi vse naredili prav in je sodelavka ali sodelavec tisti, ki je 'zamočil'. Popolnoma osrečilo nas to prav gotovo ne bo, saj globoko v sebi že dolgo vemo, da nismo povsem iskreni sami do sebe.