Ponedeljek, 26. 1. – Blažen občutek sreče

Kaj če bi danes 'prešpricala' treninge? Poigravam se z mislijo, ki sem jo večkrat uresničila v šolskih letih, in brskam po hčerinem predalu s sladkarijami. Odkar sem se odpovedala čokoladam, je poln dobrot, ki jih Nika degustira še bolj počasi, kot nas uči NLP mojster Marko. Kaj če pospravim predal in naredim prostor novim dobrotam? Uživam v grešnih mislih, roka pa že sega po čokoladnem bonbonu z italijanskim imenom, ki v našem jeziku pomeni poljubček. Mmmm, obožujem čokoladne poljube. Precej bolj kot tiste slinaste. Odvijem srebrni papirček z modrim napisom ter zagrizem v slastni poljubček. Telo mi preplavi blažen občutek sreče, primerljiv z najboljšim orgazmom. Točno tako je, kot da bi po dolgem času spet seksala. Sežem po drugem poljubčku in ga stlačim v usta. Slasten je, toda ne tako kot prvi. Spomnim se na NLP Marka in našega strokovnjaka za prehrano Roberta, kako sta razlagala, da lahko jemo vse, tudi čokolado, vendar naj si vsak grižljaj privoščimo z užitkom in počasi. Ko hrana nima več božanskega okusa, nehajmo jesti. Na mah izpljunem ostanek čokolade, ki v mojih ustih izgublja okus. Preberem še ljubezensko misel, v katero je bil ovit prvi poljubček, se za trenutek prepustim nasladi ob sporočilu, da nekdo zaradi mene ne more spati (to seveda ni gospodar, ker vse noči tako smrči, da ga niti moje ščipanje ne prebudi), ter se poskočno odpravim na trening. Kljub zaužitju sladkega greha mi trener Aleš v pasu izmeri kar štiri centimetre manj kot pred tednom dni.

Torek, 27. 1. – Nevoščljivi sodelavci

Včasih sem komaj čakala vikende, da mi ni bilo treba v službo, zdaj pa se veselim torkov in četrtkov, ko imam samo službo, ki se mi sploh ne zdi več tako stresna kot nekoč. Zaradi (psihičnih in fizičnih) aktivnosti je vse videti bolj prijazno. Pišem članek, opazujem sodelavce, ki pridno tolčejo po tipkovnicah. Nihče mi ne posveča pozornosti. Se mi ne vidi, da sem ožja v pasu? Seveda se mi, samo oni me namenoma ignorirajo. Saj vem, kakšni so! Nevoščljivi so mi, kaj pa?! In ko me pokliče trener, kar zavijajo z očmi, češ, kaj pa mislim, da sem, če ga imam. Pravijo, da ves čas govorim, moj trener je rekel, moj trener obvlada vse, moj trener ima najboljšo punco Špelo … Zadnjič so se kakor šalili, da gotovo mislim, da bo kar on hujšal namesto mene. In da se ne bi čudili, če bi se to res zgodilo. Ha, ha … Pa kaj mi je? Saj mi v resnici nihče ni nič slabega rekel, poleg tega vsi trdijo, da me pri hujšanju podpirajo. Gospodar pravi, da sem bila v bolj 'vitkih' časih precej zlobna in naj pazim, da ne bom spet postala takšna. A kaj naj?! Če pa nihče, razen mojega trenerja Aleša, ne opazi, da sem izgubila 4 centimetre!

Sreda, 28. 1. – Hip hip hip, strašni trik!

Med prebujanjem se gladim po trebuhu, otipavam boke, če je že čutiti kosti. Ko pritisnem tako močno, da me zaboli, pod maščobo vendarle zaslutim nekaj kosti podobnega. Le koliko neki tehtam? Punce so v enem tednu izgubile po dva kilograma. Kaj pa jaz? Niti tega ne vem, koliko tehtam! Pravzaprav me to še vedno ne zanima. Koliko sem izgubila, bi pa vendarle rada vedela. NLP mojster Marko pravi, da se bom morala soočiti s kilogrami. Saj se bom, no … Ne dreza vame, temveč nas raje nauči sidranja. Z njegovo pomočjo sem vase zasidrala nebeški trenutek iz preteklosti, ko sem bila zadovoljna sama s sabo in sem imela svoje življenje popolnoma pod kontrolo. Kadar me v trenutkih žalosti, nervoze, PMS-a, slabega vremena, nenadnih sprememb, prepirov ali stresa zagrabi čustvena lakota, s stikom dveh prstov prikličem pomirjujoči občutek iz preteklosti in napad me mine. Zadevo preizkusim takoj po prepiru z gospodarjem o njegovi načrtovani poti na tridnevno zalivanje balkanskih specialitet v Beograd in hvala Marko, deluje!

Četrtek, 29. 1. – Živali nočejo hujšati

Trener Anže mi je razlagal, da si lahko v kvalitetni teflonski ponvi pripravim meso popolnoma brez olja. Čim prej jo moram kupiti, a danes mi ne bo uspelo. Odkar kuham bolj pusto hrano, hčerka raje večerja pri mojem očetu Janezu, gospodar pa tudi rad zavije na kakšen burek. Utrujena se vržem na kavč in počivam v tišini doma, ki ne traja dolgo. Najprej začne kruliti v mojem želodcu, nato zaslišim ptičji par, ki nervozno kljuva po kletki, za popoln kraval pa poskrbi še pes Fido. Skočil je na streho svoje hiše in sedaj z očitajočim pogledom divje praska s taco po oknu. Stopim do ptičje kletke. Fanta imata prazni obe posodici – za vodo in hrano. Na dvorišču me Fido vodi do shrambe s pasjo hrano in milo cvili. Pa kaj je tem živalim?! A se ne morejo navaditi na večere brez hrane? To vendar ni zdravo. Če sem jaz lahko lačna, naj bodo pa še one! Seveda jim napolnim 'kozarce in krožnike', obenem pa zlobno razmišljam, kaj bi bilo, če bi namesto hrane stregla ptičem po življenju in si jih privoščila s kančkom olivnega olja. Jasno, da v resnici ne bi mogla storiti nič žalega ubogim živalicam, saj se celo zaradi tistih ogabnih, kosmatih pajkov sekiram, če kakšnega pomotoma pohodim.

Petek, 30. 1. – Krava debela!

Trenerji na fitnesu še vedno pospešujejo tempo. Opazujem Petro, Marijo, Špelo, Majo, Lidijo. Je res ali se samo zdi (zaradi napora), da jih je že dodobra oklestilo? Se meni tudi toliko pozna? Ogledujem se v ogledalu. Še vedno sem videti kot breja krava. Ups! Kaj je že rekel NLP Marko? Da moramo celo ob pogledu na našo podobo v ogledalu misliti o sebi vse najboljše. »Kaj bi naredila, če bi ti nekdo rekel, da si debela krava,« me je vprašal nazadnje. Brcnila bi ga, kot zna le krava! »Torej brcni še sebe!«
Po fitnesu nas čaka pilates. Danes bo z nami Špela. Ogovarjamo jo, češ da je gotovo še bolj neizprosna kot Žiga, ki je dosledno poskrbel za to, da smo krepko garale. Ampak Špela je ženska in ženske so hujše od moških, to je vendar znano! Pa se je čedna Špela (zavidanja vrednega telesa) izkazala za neverjetno simpatično, prijazno, vrhunsko animatorko, učiteljico, mojstrico pilatesa. Moram priznati, čeprav ni bilo lahko in je spomin na naše druženje še vedno preveč boleč, da bi lahko govorila o tem.

Sobota, 31. 1. – Kje so moje prsi?

V pižami stojim pred ogledalom. Se mi samo zdi ali imam manjše prsi? Slečem se in si nadenem nedrček, ki ga nosim najraje, ker ga je posebej zame naredil Calvin Klein. No ja, posebej za take vrste prsi, kot so moje, sem hotela reči. Počasi si namreč puščam dolge, poleg tega jih že malo nese vstran in mi lahko zaidejo pod pazduho, če nimam dobre podpore. Ne znam oceniti, ali je kaj bolj prazen. Poiščem modrc 'wonderbra', ki mi je že od nekdaj premajhen. Uf, hvala bogu, njegovi košarici še vedno komajda zaležeta za moji bradavički. Torej se dojki nista zmanjšali? Za vsak slučaj bom vprašala še gospodarja, da zadevo strokovno oceni, saj se s tem ukvarja že več kot dvajset let.

Nedelja, 1. 2. – Trebušna plesalka

Gospodov dan je kot nalašč za začetek nove dejavnosti. Žigo, ki nas je obvestil, da se s prvim februarjem začnemo učiti trebušni ples, sem uspela prepričati, da lahko tečaj obiskuje tudi moja hčerka. Od nekdaj sem si želela, da bi skupaj 'športali', a nisem nikoli za to nič naredila. Že davno sem ji obljubila, da naju bom vpisala v tečaj trebušnega plesa in ker iz tega ni bilo nič, se je v dramski šoli naučila od sošolke ravno toliko orientalskih gibov, da je ob koncu šole izvedla točko s trebušnim plesom, ob kateri smo vsi onemeli. Starši drugih otrok so me odobravajoče trepljali in mi čestitali za hčerin uspeh. »Nismo vedeli, da Nika hodi k trebušnemu plesu. Verjetno tudi ti plešeš?« so me spraševali, meni pa je bilo nerodno, da bi se kar v zemljo vdrla. A se vam zdim kot trebušna plesalka? Če imam ogromno rit in velik trebuh, to še ne pomeni, da z njima kaj pametnega počnem. Zamislila sem se nad sabo in nad obljubo hčerki, ki je nisem izpolnila. Zdaj je tukaj priložnost, da vse popravim. Moje punce takoj sprejmejo Niko medse, sprejme pa jo tudi simpatična učiteljica trebušnega plesa Metka. Ko odhajamo v snežno noč, že vemo, kako s telesno govorico privabiti in očarati moškega. Le še praktično moramo vse te zapeljive gibe osvojiti. Zato jih še ne predstavim gospodarju. Orientalski vonj pa vendarle pričaram v naš dom s kadilom, ki ga globoko vdihavam. Tako preženem lakoto po toastu, s katerim me bosta med večerjo dražila moja najdražja.