V posteljo z alufolijo

Preberi nekaj zanimivega, mi piše sestra. V priloženi zanimivosti berem o tipu, s katerim me je spoznala pred leti. Njegova partnerica naj bi ga zalotila v postelji z dvema. Z naslado poročam sodelavcem, kaj pišejo v Srbiji, oni pa mi uničijo ves užitek, češ da gre za šaljivo spletno stran, katere vsebino lahko ustvarja vsak po svoje. Skratka, šala! Spomin mi odplava v čas, ko sem spoznala sestrinega nekdanjega prijatelja. Tip je samozaposlen kot bioenergetik in takoj, ko me je videl, je popolnoma nediskretno spregovoril o moji debelosti. Seveda je imel rešitev zame! In seveda sem njegov čudežni recept za hujšanje brez naprezanja sprejela kot božje darilo. Vedno so me namreč navduševali takšni napotki za izgubo kilogramov, ki niso vključevali športa in odrekanja hrani. Tako sem po navodilih bioenergetika dober mesec hodila v posteljo s kroglami iz alufolije v rokah. Da so ostale v moji pesti vso noč, sem si na roke navlekla nogavice. Ostri robovi zmečkane folije, oblikovane v kroglo, so me tako bodli v dlani, da sem se zaradi tega ves čas prebujala. Počutila sem se kot pripadnica kakšne sekte, katere člani se pokorijo za svojo grehe tako, da si zadajajo telesne bolečine. Verjela sem, da se bo bolečina obrestovala z izgubljenimi kilogrami. Ker po mesecu trpljenja nisem usahnila niti za gram, sem terapijo opustila. Počutila sem se prevarano, moja čustva so bila ranjena, še bolj ranjene pa so bile moje dlani. Nikoli več ne bom verjela takim čarovnikom!

Ko bi le lahko bruhala

Naj torej verjamem veliki večini tistih, ki mi ne znajo ponuditi drugega kot nasvet, naj manj jem in se več gibam?! Ah, bom raje še malo počakala. Mineval je čas, maščoba pa se je kopičila in mi povzročala čedalje več težav. Kadar me je ponoči tiščalo na stranišče, sem raje delala Keglove vaje, kot da bi se spustila po stopnicah do veceja, kajti pot nazaj me je tako zdelala, da sem bila že povsem budna, preden sem se privlekla do postelje. Sicer sem se pa že tako ali tako neprestano borila z nespečnostjo. Zvečer sem se najmanj uro obračala v postelji, da bi našla pravi položaj, saj me je vedno nekaj bolelo; vedno je moja teža boleče pritiskala na kakšno kost. Ko sem končno utonila v nemirni sen, me je pa začela peči zgaga. Gasila sem jo z mineralno vodo, ki sem jo vsak večer postavila na nočno omarico. Postala je moja nepogrešljiva nočna spremljevalka, na nujnost njene prisotnosti pa se je navadil celo gospodar. Nikoli ni pozabil nanjo, kadar je šel po nakupih. Moje potrebe po hrani so se opazno večale, pojedla sem vse, kar je ostalo od otroka in gospodarja, pes že dolgo ni vedel, kaj so priboljški (ostanki od družinskih obrokov). Edino, kar mi je v zadnjih letih uspelo, je to, da sem se navadila na kavo brez sladkorja. To se mi je zdel velik dosežek, zato sem bila prepričana, da si pred kavo lahko večkrat brez slabe vesti privoščim veliko pico z dvojnim sirom, jajcem, tatarsko omako in litrom gostega soka, zmešanega s kokakolo.
Čedalje bolj pogosto sem spet razmišljala, kako naj brez napora odpravim odvečne kilograme. Razmišljala sem o bruhanju. Super bi bilo, če bi se lahko tako na hitro znebila celega obroka. Težava je le v tem, da ne morem bruhati. To mi ni uspelo niti v najbolj pijanih trenutkih niti med prvimi meseci nosečnosti, ko se mi je ves čas obračal želodec. Brez skrbi, da bi se brez zadržkov lotila bruhanja, če bi le lahko to počela. Nobena bulimija me ne bi zadržala, res ne!

Obisk pri šamanu

Nabralo se je dovolj novih kilogramov in minilo je dovolj časa, da sem pozabila na sklep o čarovnikih. Spet sem izvedela za nekoga, ki bi lahko postal moj odrešitelj. Tokrat me je v svoji 'ordinaciji' (dnevni sobi) sprejel šaman. Morala sem na vse štiri, on pa je gazil z rokami po mojem hrbtu in me premetaval kot odojka. Na koncu je rekel, da imam gotovo raka, vendar ga ne more otipati, ker sem tako debela. Nujno moram shujšati! Sicer je omenjal zmanjšanje obrokov, a mene je bolj navdušil njegov nasvet, naj spim na boku. Manj me je navdušilo, naj se vsako uro prebudim in se obrnem na drugo stran. Pokazal mi je še nekaj posebnih vaj, nato me je odpravil. Verjetno se mu je mudilo na kosilo, kajti iz kuhinje je zadišalo po hrani. Vohala sem cvrtje in svinjsko mast. Očitno pa se je nekaj tudi žgalo. Ko je v dnevno sobo namreč vstopil precej okrogel deček, se je z njim privalil še dim. Šaman ga je ponosno predstavil kot svojega sina. Nič mi ni bilo jasno. Toliko mi je imel povedati okrog moje debelosti, da sem bila prepričana, da je njegova družina pojem vitkosti in zdrave prehrane. Na roko sem mu odštela 40 evrov, nato pa stežka pozabila na tisto, kar sem doživela pred odhodom. Nekaj noči sem se namenoma prebujala vsako uro, po neprespanem tednu pa sem bila že tako zdelana, da sem morala vzeti dopust.

Naporna pot od XXL do L

Moja agonija se je vlekla vse do začetka letošnjega leta, ko me je Vesna, urednica portala Zadovoljna.si, vključila v shujševalno akcijo. Prvič sem se morala sprijazniti z načinom hujšanja, o katerem sem ves čas poslušala in brala, a sem se ga izogibala kot hudič križa. Strokovni tim, ki je vključeval tri trenerje fitnesa, trenerja pilatesa, trenerko aerolatesa, učiteljico trebušnega plesa, NLP terapevta in strokovnjaka za prehrano, mi je na začetku vzbujal strah. Prepričana sem bila, da ne bom zmogla takšnega tempa. Kako naj jaz, ki že dvajset let ne migam z drugim kot s prsti na tipkovnici in seveda z jezikom, vsak dan treniram?! Kako naj jaz, ki me ne nasiti gora mesa s krompirjem in z obilnim čokoladnim poobedkom, zmanjšam obroke na minimum? Nisem verjela, da mi bo uspelo. Ob izdatni pomoči in trdni podpori strokovnega tima sem vendarle zdržala do danes, ko se akcija zaključuje.
Naučila sem se jesti malo in večkrat na dan, čutim čedalje večjo potrebo po gibanju, znam se upreti čustveni lakoti. Moje noge in zadnjica dobivajo obliko, trebuh se junaško ločuje od prsi, v ramena in roke nisem več kot suma borec. Zvečer lažje zaspim, ponoči se ne prebujam, mineralna voda je samo še zgodovina, kosti me ne bolijo več, zlahka dvigujem tako gospodinjske kot službene pripomočke (kadar greva s snemalcem na teren, ne potrebujeva asistenta, saj luči in drugo železje nosim kar jaz), med hojo po stopnicah ne sopem več, izginile so bolečine ob menstruaciji, ki ni več tako močna (seveda dopuščam tudi možnost, da je to zato, ker morda prihajam v meno), imam več energije in manj depresije, izginila je celo alergija na železo, saj ob stiku z njim ne dobim več rdečih, srbečih pikic. Že prej sem imela dobro prebavo, vendar sem po veliki potrebi vedno zapuščala stranišče z občutkom nelagodja, še posebej tisto v službi, saj je tako smrdelo, da je celo meni šlo na bruhanje. Če sem slišala, da nekdo čaka pred vrati, sem vedno čakala tako dolgo, da je obupal in poiskal drugo stranišče. Zdaj je moje blato skorajda brez vonja, in če nanj kapnem malce parfuma, celo diši. Oblačila izpred treh mesecev na meni visijo, zato nosim hlače iz časov pred nosečnostjo. Najmanjša številka, ki sem jo lani lahko spravila nase, je bila XXL, zdaj je L, kar pomeni, da si bom lahko kupila tudi kaj bolj sodobnega in cenejšega. Trgovine za debele so namreč grozno drage, večina njihovih majic pa ima rokave do komolcev. Še vedno ne vem, zakaj, pa me tudi ne zanima. K sreči jih ne potrebujem več.

Gibljivost za Kamasutro

Počnem lahko precej več stvari kot prej, predvsem pa se lažje spopadam z domačimi opravili. Če je treba, grem tudi na kolena … In pomijem tla. Seveda v svojem zadnjem dnevniku ne morem mimo seksa in čokolade. Oba obožujem, le da sem prvega zaradi neokretnosti in pojemajoče energije precej zanemarjala, drugi pa sem posvečala čisto preveč pozornosti. Pravzaprav sem bila s čokolado prav zasvojena. Za vedno bo ostala v mojem srcu in zahvaljujoč strokovnemu nasvetu, da v naši hrani ne sme biti prepovedanih sadežev, sem si jo kdaj pa kdaj privoščila grižljaj. Sčasoma nisem več toliko mislila nanjo in danes imam občutek, da sem do nje vzpostavila dokaj normalen odnos. Ne čutim več potrebe, da bi se z njo basala in basala, čeprav sploh ne bi več čutila njenega okusa, temveč znam uživati v slasti enega koščka. S seksom je pa tako! S povečano aktivnostjo in izgubljenimi kilogrami je želja po njem precej narasla. Zadnja leta nisem zmogla drugega kot klasični položaj, pa še tega bolj poredko. V tem času pa se je moja gibljivost tako povečala, da bi bil celo avtor Kamasutre ponosen name. Morda bom po 24 letih vendarle tako navdihnila svojega koruznika, da mi ga ne bo več treba klicati gospodar. Včasih sem lahko rekla, da je moj fant, ko je prekoračil štirideseta, pa res nisem več našla ustreznega izraza zanj. Partner mi zveni preveč poslovno, življenjski sopotnik pa preveč usodno. Rada bi mu rekla MOŽ.

Seveda se zavedam, da nisem edina tako poskočna, gibljiva in lahkotna. Poznam jih vsaj še pet! To so moje prijateljice Petra, Špela, Marija, Lidija in Maja, s katerimi smo se skupaj potile in upirale požrešnosti, se spodbujale in si pomagale v kritičnih trenutkih. Prepričana sem, da si bomo pomagale tudi v prihodnosti. Izgubile smo kar nekaj maščobe, a si ne delamo utvar, da smo idealne. Čaka nas še veliko dela; tudi potem, ko bo treba pridobljeno vzdrževati. Ker so postavljeni trdni temelji, mislim, da smo najtežji del vendarle prestale. Za to pa so zaslužni naši Robert, Marko, Aleš, Anže, Mitja, Žiga, Špela in Metka. Vsa čast!

Še bi (se) hvalila, še bi se zahvaljevala, pa se bojim, da bi postala preveč osladna. S sladkorjem namreč ne smem imeti kaj dosti opravka. Pa hvala vam, ker ste me brali, mi pisali, spodbujali in v tem trenutku tvegali, da vam nakopljem sladkorno.