Ponedeljek, 23. 3. – Jutranja shujševalna akcija

Sedim za obloženo mizo, kralj živali pujs vabi na pojedino. Zgrabim vabečo gnjat, v tistem zaslišim moški glas. "V Sloveniji je petina deklic in skoraj četrtina dečkov, ki so ali pretežki ali predebeli." Hvala bogu, da nimam še s tem težav. Sama nisem več otrok, hčerka Nika je pa že po naravi bolj drobna. Kot da ni moja. Če ne bi bila tako podobna gospodarju, bi začela sumiti v njen izvor. Včasih me celo prime, da bi osumila gospodarja hude prevare, a se vedno spomnim, da sem jo pravzaprav jaz donosila. Ah, ta naša draga Nikica … Nika!? Obložena miza nenadoma izgine, slišim le še glas, ki govori o predebelih otrocih. Počasi dojamem, da glas prihaja iz radia, vabljiva hrana pa je bila plod mojih sanj. Spogledam se z uro, ki me katapultira iz tople postelje. Nika spi kot top, v šoli pa mora biti čez dobre pol ure.
Počasi se peljem proti domu. V trebuhu čutim luknjo. Če me današnja vožnja do šole, kamor sva z Niko prispeli v zadnjem trenutku, ni oklestila za kakšen kilogram, vsa jutranja nervoza in hitenje nista imeli nobenega smisla. Seveda je najbolj pomembno, da Nika ni zamudila pouka, a to bi lahko dosegli tudi, če bi bolj zgodaj vstali. Zadnje minute sva lovili samo zaradi moje shujševalne, da bi se hitreje kurile kalorije. To je vendar jasno.
Trener Aleš mi meri roke, noge, pas … Povsod me je za centimeter ali dva manj. Jutranja panika se torej obrestuje. Dobre volje se odpravim še na moj zadnji pilates v okviru naše akcije. Vaje se mi ne zdijo več tako naporne, dihanje z zatiskanjem pasu me ne spravlja več v obup, dobremu počutju pa postavi piko na i Žiga, ki se temeljito posveti vsaki od nas. Ugotavlja, da imamo precej bolj trde trebuhe kot na začetku. Začetki na pilatesu so bili tako naporni, da sem se večkrat poigravala z mislijo, da bi to vadbo 'špricala'. Zdaj, ko se naše druženje bliža h koncu, pa razmišljam, kako bom s tem nadaljevala.

Sreda, 25. 3. – Če pogoltnem, se lahko zredim

Na današnjem treningu z Alešem se nama s Petro pridruži še Špela. V garderobi se ju kar ne morem nagledati. "Mater, vaju je pobralo," se čudim, onidve pa pravita, da nič bolj kot mene. Le oprijete majice bi morala nositi, da bi se videlo. Zadnje čase sem se res navadila na vrečasta oblačila, ki sicer skrijejo maščobne obroče, ne pa tudi ogromne postave. Pravzaprav ustvarijo videz ogromne slonice. Očitno se bom počasi res morala odpovedati tovrstnim oblačilom, čeprav bom tako izgubila še edino reč na sebi z oznako XXXL. Kot bi vedel, o čem razmišljam, mi na koncu treninga še Aleš namigne, naj začnem nositi bolj oprijeta oblačila, da se bo bolje videl rezultat našega trdega dela.
Srečanje z NLP Markom mi spet odpre nova obzorja. Izvem, kako velik pomen igrajo v naših življenjih prepričanja. Lahko nas podpirajo, lahko pa nas omejujejo. Začnem razmišljati o svojih prepričanjih in se zgrozim. Ni čudno, da sem ves čas na robu živčnega zloma. Prepričana sem, da nikoli ne bom zaslužila dovolj za lagodno življenje, da sem nagnjena k debelosti in vzhajam že ob pogledu na piškot, da slabo seksam, da nisem sposobna doživeti orgazma samo s penetracijo, da se lahko zredim, če pogoltnem. Ali pa zanosim … Saj vem, da to slednje ni mogoče, a takšno je pač moje prepričanje. Kot je moje prepričanje, da na meni ni ničesar drugega XXXL, razen oblačil.
Znebila se bom teh uničujočih prepričanj, se odločim. Resno mislim! Odkar hujšam, sem precej bolj poskočna, gibljiva, na pogled prebavljiva. Ne čutim več telesnih bolečin. Zakaj ne bi odpravila še duševnih?! Veselim se sončnega dneva, svetle prihodnosti, novih, bolj spodbudnih prepričanj.
Zvečer greva s prijateljico v kino. Ker je film posvečen kužku, dobimo v dar pasjo hrano iz rib. Fino. Če me bo preveč mikala pokovka, si lahko odprem tole konzervo. Zdi se mi prav taka, kot so tiste s tunami v lastnem soku, ki jih ponavadi malicam. Če Fido lahko je mojo hrano, zakaj jaz ne bi mogla njegove?!

Petek, 27. 3. – Jutro je lahko tudi takšno

Prebudim se ob božanju sončnih žarkov. Spalnica je tako svetla, da je mogoče videti snop prahu, ki se vrtinči v zraku. Nič ne more skaziti mojega odličnega počutja. Lahkotno skočim iz postelje in pod tuš. Vsa sveža se po vsem telesu namažem z vlažilnim mlekom. Zaradi varčevalne žarnice je svetloba v kopalnici diskretna, moja koža pa je videti dokaj lepa in napeta. Zdi se mi, da je celulit počasi začel zapuščati moje noge, brezoblična maščobna gmota počasi dobiva ženske obrise, trebuh se ločuje od prsi in ne pokriva več venerinega grička, ki je lepše urejen, odkar ga lahko vidim.
Stečem v spalnico, da si izberem modrček. Vzamem rožnatega in zlahka spravim vanj, kar je za spraviti. Prsi so se skrčile, kot se je skrčilo vse na meni. Pa saj niso tako napačne. Celo malce bolj pokončne so, odkar so lažje. Bom pač morala kupiti manjše nedrčke. Sicer pa moram imeti na zalogi še kakšnega od prej, denimo iz časov pred nosečnostjo.
Odpnem rožnati modrček, v tistem pa mi prsi obsije močan sončni žarek in pokaže nekaj svetlih črt, podobnih tankim zarezicam. Sem res tak emo, da mi sploh ni treba rezati kože, ampak se zareze naredijo kar same?!
Saj vendar nisem več emo! Kajti moje novo prepričanje je, da sem rojena pod srečno zvezdo. Zberem pogum in si končno priznam, da imam strije, ki sem jih verjetno dobila že med nosečnostjo, a se z njimi nisem upala soočiti. Zdaj se lahko. Dobro jih pogledam, se jih dotaknem. Seveda so tukaj že deset let. Pa kaj?! Moje so in rada jih imam. Kot imam rada hčerko, katere prvi utripi življenja so jih zarisali. Ali pa jih je zarisalo moje prepričanje, da vse nosečnice obvezno dobijo strije ...