Ponedeljek, 16. 3. – Razprl je plašč in ga pokazal

"Ks, ks!" zaslišim za sabo med iskanjem naše shujševalne ekipe po Tivoliju. Danes namreč treniramo zunaj. Sama krepko zamujam. Prehlad se mi še vedno vleče, svoje zobe pa je moral pokazati ravno pred odhodom. Doživela sem hujši napad kašljanja, kot ga premore moj avto, v katerega se je zjutraj od zadaj zaletela neka ženska, ki je delovala še bolj zmedeno kot jaz. Pa kdo se je spravil sikati meni, stari babi?! Nazadnje so za mano spuščali podobne osvajalske znake sezonski delavci, ki so pred 25 leti gradili na Fužinah, kamor se je takrat preselila naša družinica. Pa še tedaj sikanje ni bilo vedno namenjeno meni. Ne bom pozabila, kako sem vzvišena in naduta hodila ob Ljubljanici, ko je za mano žvižgalo in sikalo, da se je kar kadilo. Bila sem prepričana, da je namenjeno meni, dokler nisem zaslišala 'pa gde si plavuša'. Sama pač nisem svetlolasa, čeprav sem se v trenutku, ko sem se ozrla nazaj in zagledala Braneta, brata Vilija Resnika, počutila precej 'blond'. Gradbinci so žvižgali njemu, misleč, da je zagoreli Branko dolgih, svetlih las ženska. Če sem bila že takrat, ko sem nosila s seboj polovico sedanje teže in starosti, za heteroseksualne moške manj privlačna kot en blondinec, res ne vem, zakaj bi se kdo sedaj spravil name. Razen če pada na tako stare, da so jih še dinozavri klicali mama. In na take, ki jim tehtnica napiše: "Ne vsi naenkrat, prosim." Ali pa izpiše njihovo telefonsko številko, ko stopijo nanjo.

Nenadoma razpre plašč in ga pokaže. No, bi ga verjetno pokazal, če se ne bi v tem hipu pred mano pojavili Petra in Marija. Sprašujeta, kod hodim, kajti trening na prostem je zaključen, punce pa že odhajajo na pilates. Spet me popade kašelj, puncama je jasno, da z mano danes ne bo nič. Pa še tipa, ki mi ga je hotel pokazati, sta mi odgnali. Ni čudno, da se ne morem pozdraviti.

Sreda, 18. 3. – Prosila bi ga za še

Popijem požirek jutranje kavice. Ob meni sta Petra in trener Aleš. On je kot vedno ves sijoč, nasmejan, optimističen, midve pa sva precej brezvoljni. Rada bi napisala, da naju kar razganja od veselja, a bi se zlagala. Obe sva precej tihi. Aleš podreza v naju in sproži plaz besed. Pritožim se nad gospodarjem, ki še vedno nima odnosa do denarja. Kolikor ga dobi, toliko ga zapravi. Ko mi je še uspelo varčevati, me je vedno spraševal, kaj mi bo mrtev kapital, dokler se njegove besede niso uresničile in je moje naložbe požrla recesija … Aleš naju pozorno posluša, in ko se nam pridruži Špela, prisluhne še njej. Ta fant pozna ženske bolje, kot se poznamo same. Točno ve, da v tem trenutku ne potrebujemo sogovornika, temveč poslušalca, zato samo razumevajoče kima. Hvaležne smo mu za pozornost in za neizgovorjene komentarje.

Shujševalna akcija se bliža koncu, zato nas NLP Marko začne pripravljati na čas, ko bomo morale nadaljevati začrtano pot brez strokovnega tima. Človek lahko hitro zaide na stara pota. Ženska pa še hitreje … Vsak od nas ima v sebi alarm, ki opozori na to, da delamo nekaj narobe. Pri meni gori rdeča luč, ko me zapušča energija in izgubljam voljo za komunikacijo. Takrat se moram vprašati, kaj počnem narobe. Morda spet jem prepozno, izpuščam obroke, se bašem s sladkarijami?! Če najdemo odgovor pravočasno, lahko hitro popravimo škodo, ker je še majhna. Če alarm ignoriramo, pa se naša zgodba lahko ponovi, in sicer v precej bolj tragični obliki. Na koncu nam Marko ponudi nekaj slastnega, kar je pripravil sam. Ploščica iz suhega sadja, oreškov, kosmičev in rozin je tako okusna, da bi ga najraje prosila za še. "Marko, prosim, jaz bi še," odmeva v moji glavi, rečem pa ničesar. Ker sem lepo vzgojena in vem, da se moških ne spodobi prositi za še …

Petek, 20. 3. – Še se bom gonila

Po tednu bolezni spet bolj intenzivno treniram. Aleš med treningom ni tako razumevajoč kot med pogovorom. Garam kot črna živina. Po treningu me čaka še služba. Takoj se vržem na delo, vmes pogledam elektronsko pošto in komentarje na moj prejšnji dnevnik. Piše mi učiteljica aerolatesa Špela. Njene besede so spodbudne. Pravi, da moram svoje telo kljub bolezni spraviti v pogon. Hoče reči, da se ne gonim dovolj?! A ni opazila, kako sem 'zgonjena'? Toda ona že ve. Če pravi, da se moram spraviti v pogon, se bom pač morala še bolj goniti …

Spodbudni komentarji pod dnevnikom me napolnijo z novo energijo. Najraje bi objela vse vas, ki me berete in mi napišete kaj lepega, ter vas stisnila k svojemu obilnemu telesu.

Sobota, 21. 3. – Tudi prijateljstvo gre skozi želodec

Z družino se odpravljamo k prijateljici Jožici na praznovanje 40. rojstnega dneva. Madona, kako pridno mi sledi z leti. Vsak čas bo že ona tako stara, da se bodo mladi spraševali, ali so v času njenih šolskih let sploh že imeli zgodovino. To se bodo spraševali tisti, ki bodo vedeli za njena leta. Ker jih ženska drugače ne kaže. Videti je kot dobro ohranjena 50-letnica, ha ha … Šalim se, še vedno je vsa mladostna in poskočna, kot da ni minilo že dobrih dvajset let od takrat, ko sva ga skupaj lomili okrog. Dokler sva drveli po diskotekah in divje plesali, nisva imeli težav s kilogrami. Ko naju je neko poletje vzel s sabo njen očim na službeno pot s kamionom, sva imeli pa tako učinkovito dieto, da bi se jo splačalo ponoviti. Pot nas je vodila na hrvaško obalo, kjer sva ves denar zapravili za vstopnino v zabavišča in cigarete, ki sva jih skrivaj kadili v kamionski prikolici, pokriti s ponjavo. Nazaj sva prišli tako sestradani, da bi se naju ustrašile celo sodobne anoreksične manekenke. Bilo pa je tudi obdobje, ko sva se skupaj lepo redili. Vsako popoldne sva se sprehodili čez center mesta in se ustavili povsod, kjer je bilo mogoče kupiti hitro pripravljeno hrano. Preden sva prišli do avtobusne postaje ob ljubljanski tržnici, sva pojedli že velik zavitek ocvrtega krompirčka, hamburger in pico z dvojnim sirom ter jajcem. Po kosilu, ki naju je seveda čakalo doma, sva radi zavili še na gosti sok s smetano, dan pa sva po navadi končali v njeni sobi, kjer sva ob suhi klobasi in kruhu kovali načrte za prihodnost. Nato sva sedli v časovni stroj in oddrveli v današnji dan.

Spet sva skupaj! Kot da vmes ni bilo vseh teh let, čeprav je že njen sin Klemen odrasel fant. Tam je tudi njen mož Peter in še vsaj 30 povabljencev. Večino poznam, mnogi me spodbudno trepljajo, češ, kako dobro, da sem se odločila za hujšanje. Joži je zadnja leta prav postavna, ker pridno obiskuje aerobiko, njena stilistka Barbara pa se ponosno pohvali, da jo je uredila za današnji večer. Tudi Jožičina mama Marija je v zadnjem času lepo shujšala, zato mi zadostuje pogled na mati in hčer, da se odrečem večjemu delu okusne večerje. Proti koncu se zapletem v pogovor z Barbarinim možem Vojkom. Še dobro, da se mi je pridružil, kajti moje oči so že tako lačno božale pecivo na mizi, da bi gotovo slej ko prej posegla po njem. A ko mi Vojko mimogrede navrže, da po njegovem mnenju nisem dovolj shujšala in da dvomi, da mi bo uspelo – kravi debeli, se sladici brez težav odrečem. Boš videl, da mi bo uspelo!

Nedelja, 22. 3. – Dan za počitek

Včeraj smo se super zabavali, pa še s hrano nisem pretiravala. Prav dobre volje sem, čeprav me še od petkovega treninga tako bolijo mišice, da komaj hodim. Ko pride moja prijateljica po hčerko Niko, da jo odpelje v kino, je zgrožena nad mano. Tako polomljene me še ni videla. Ne verjame, da je to od fitnesa. Pomenljivo pogleda gospodarja in odpelje hčerko, češ da bova lahko nadaljevala s tistim, zaradi česar po njenem komaj hodim.