Med najbolj znanimi Slovenkami, ki so shujšale, je prav gotovo Vida Petrovčič, ki je na to temo napisala tudi dve knjigi. Sama pravi, da s tem ne želi nikomur vsiljevati lastne metode hujšanja, saj je tudi sama poiskala svoj način, kako shujšati. S knjigami in delavnicami želi ljudi predvsem spodbuditi h kvalitetnejšemu življenju in z njimi izmenjavati izkušnje s hujšanjem.

Zakaj ste začeli s svojo in se niste odločili za kakšno že preizkušeno dieto?
Zato ker vse diete predpisujejo določen red. Ker v novinarskem poklicu ni nekega izrednega reda, sem se odločila, da izberem neko svojo metodo.

Kljub temu ste napisali knjigo z navodili, kako uspešno hujšati in ohranjati telesno težo.
Da, vendar moj namen ni, da ljudje sledijo neki predpisani dieti. To je samo eden od primerov. Ljudje lahko imajo tudi druge metode. To ni nič takega, da bi rekli, zdaj pa takole pa nič drugače.

Pri hujšanju svetujete, naj si ljudje zapisujejo, kaj jejo. Zakaj je to pomembno?
Tudi sama sem si zapisovala, kaj sem jedla, ker v bistvu ves čas nekaj meljemo, jemo napačne stvari in po možnosti še v napačnih kombinacijah. In zato je bila osnovna ideja in sporočilo, ki sem jo hotela dati ljudem, naj si za začetek zapisujejo, kaj pojedo.
Seveda je potem to treba analizirati – ugotoviti kakšna živila jemo, kolikšen je njihov glikemični indeks, koliko škroba vnesemo v telo in kako hrano kombiniramo.
Pomembno je, da pametno jemo. To pomeni, da jemo zdravo in da ne jemo tistega, kar redi. Kajti, tisto kar nas redi, nam tudi obvezno škodi.

Pravite, da lepota ni edini razlog, da je človek vitek.
Jaz ne kandidiram za miss. Želim pa si, da bi bila zdrava in mislim, da si vsakdo to zasluži.

Ali je res, da se po določeni starosti težje shujša?
Vsekakor se težje shujša, ker se manj gibljemo in ker se spremeni metabolizem. Pri hujšanju je bistvena oksidacija. Sprehodi v naravi, kisik. To je bistveno. Če se veliko gibljemo, če pokurimo vse kar pojemo, potem tudi pri petdesetih lahko shujšamo.

Kako pa komentirate poplavo slastnih receptov in spodbujanje gurmanstva po eni strani in diete po drugi?
Človek se lahko utopi v tem oceanu informacij. Zato mi na teh delavnicah izmenjujemo izkušnje in komentarje in si pomagamo, da izplavamo iz teh informacij. Predvsem se pogovarjamo o tem, kaj se z nami dogaja pri presnovi, kaj je pametno jesti in katera živila izbirati. Potem pa to lahko počnemo ali pa ne.
Informacij je danes ogromno. Problem so komentarji. Problem je izmenjava izkušenj.

V svojih knjigah poudarjate, da ni najpomembnejše shujšati temveč telesno težo in zdrav načina življenja tudi ohraniti.
Najbolj pomembno se mi zdi, da ni tega jojo efekta, da bi skakali s težo. Moj namen je, da se ljudje naučijo in ozavestijo potrebo, da ostanejo suhi. Če dosežem, da nekdo shujša in to ohrani, tako da se lahko uredi in obleče in da je potem srečen, sem vesela.

Kako se upremo skušnjavi, da bi se nagrajevali s tistim kar je prepovedano?
Po tem posegamo, ker je najlažje poseči po nekem trenutnem potešilu. Ampak vprašanje je, zakaj posežemo po tem “prepovedanem”. Ponavadi ugotovimo, da so razlogi zelo velikokrat v odnosih – s starši, s partnerji … Ali pa recimo kakšen zoprn šef, ki te tako spravi s tira, da takoj poješ kakšno čokolado, ker se ti zdi, da se ti bo drugače kar zmešalo. In potem ko ugotovimo, zakaj smo posegli po tem “prepovedanem”, skušamo te razloge odpraviti. In če nas šef spravi s tira, lahko mirno požremo skledo zelene solate, ki nas bo ravno tako pomirila.

Pravite, da so ogljikovi hidrati večji sovražniki lepe postave kot maščobe.
Same maščobe ne redijo, redijo šele skupaj z ogljikovimi hidrati, ki pomagajo skladiščiti energijo iz maščob.
Popolnoma nepomembno je, koliko maščob ima živilo. Tipičen primer je jogurt. V tej kampanji proti maščobam, so jogurti kar na lepem postali pudingi. In kaj to pomeni? Da namesto maščob v živila dajejo škrob. In to je praktično še bolj škodljivo.
Pogosto me sprašujejo, kateri sadni jogurt jem. Tistega, ki ga sama naredim. Kupim navaden jogurt in vanj dodam sadje, ki ima nizek glikemični indeks. In to je sadni jogurt. Vse ostalo je puding.

Organizirate tudi delavnice hujšanja, ki se jih udeležujejo predvsem ženske. Kakšna je vaša vloga na teh delavnicah – nadzorujete hujšanje udeleženk?
Ne, jaz jih ne merim. Jaz vsaki povem, naj si same napiše svoje kile. Mene njihove kile ne zanimajo. To je njihov osebni podatek.
V tem je ta delavnica drugačna od drugih. Slišim, da so ponekod vodena hujšanja zelo stroga in da so tam ljudje na nek način popolnoma zatrti. Ker je to tako strog režim, ne zdržijo več in celo zbežijo stran.

Kakšen je potem namen vaših delavnic?
Ker se delavnic udeležujejo predvsem ženske, stare okrog petdeset let, se na teh delavnicah ne pogovarjamo le o dietah, temveč tudi o spremembah, ki jih prinaša mena in o različnih problemih, ki so različni za vsako žensko. Od tega, da otroci odhajajo od doma ali pa da mož dobi mlajšo ljubico … Seveda pa se pogovarjamo tudi o osebnem videzu, o barvah, o okolju v katerem živimo.

In kakšni so odzivi na vaše delo?
Zanimivo se mi zdi, da na hrvaškem po moji knjigi Hujšajmo skupaj, ki je prevedena v hrvaščino, hujšajo zakonski pari. Ko sem to izvedela, sem bila prijetno presenečena, ker tega v Sloveniji ni. Celo nasprotno: k meni pridejo ženske, ki si možem ne upajo povedati, da hujšajo.