Ponedeljek, 9. 3. – Lahko bi se utopila

Saj sem vedela! Ker sem morala v nedeljo, ki je bila povrhu še dan žena, pospravljati, sem zbolela. Gospodar bi lahko bil bolj rahločuten do hirajoče matere svojega otroka. Lahko bi me peljal na romantično kosilo. Nisem zahtevna. Znam se odpovedati jedem, ki jih strežejo v minimalističnih obrokih, zaračunavajo pa v maksimalnih cenah. Tako sem skromna, da bi bila vesela že, če bi me povabil na konkreten burek ali dva k Halitiju. On je legenda bureka v Ljubljani, čeprav ga osebno ne poznam. Mi je pa o njem veliko povedala moja prijateljica Sandra, ki se rada pohvali, da je bila v osnovni šoli njegova sošolka. Tip je zakon! Kadar se z nekdanjo sošolko naključno srečata, jo vedno obdari z vrečko najboljših burekov. Mimogrede, tudi Sandrine obline so, tako kot moje, v baročnem slogu. Lahko bi bili slavni in bogati zvezdi, če bi pozirali za neko moško revijo. Objavili bi naju v Kotičku za težko kategorijo. Goli, jasno. Ponudbo sva zavrnili. Ker pač nisva lahki punci. Svojo goloto kaževa samo izbrancem. Sama denimo nikoli nočem na morje s kakšno družbo, ker si sploh ne predstavljam, da bi me videl v kopalkah kdo od poznanih. Izjema so le prijatelji mojega formata, kot sta Filip in Sandek, ki pa se me zdaj, ko hujšam, izogibata. Ne bom pozabila, ko sem v Portorožu naletela na pokojnega Tošeja Proeskega. Bilo je v času Melodij morja in sonca, zato se je čez dan po obali potikalo ogromno znancev. Da bi se kar najbolj izognila srečanju s komer koli, sem družino vlekla v notranji bazen, in to šele proti večeru, ko naj bi se že vsi odpravljali na prireditev. Ker je bilo zunaj kakih 40 stopinj, v bazenu res ni bilo nikogar, dokler ni tja prišel še nekdo, ki se je očitno želel skriti pred javnostjo. Sicer iz drugačnih razlogov kot jaz, pa vendar … Bil je Toše! Ko sem ga zagledala, sem se kar potopila. Potem sem se v slogu Black Adderja začela spravljati iz bazena. No, Toše me sploh ni opazil. In ko sem bila končno na varnem, sem spet postala nečimrna. Vprašala sem se, kako me je lahko spregledal. Saj sva nekoč vendar imela tako lep intervju, da me ni mogel kar pozabiti. Verjetno me ni spoznal v kopalkah, kar je sreča. Oblečena sem videti čisto drugačna, predvsem pa zelo vitka in usodna. Pa malo kruha, bi rekla moja mama.


Kdo bi si mislil, da lahko človek v postelji obudi toliko spominov. Že ves dan namreč ležim, kiham, kašljam, si merim vročino, pijem čaj s kaloričnim medom in razmišljam. Saj niti ni tako slabo, kadar te položi v posteljo prehlad. Ponavadi me položi kdo drug in takrat ne razmišljam toliko.

Sreda, 11. 3. – Gospodar mi ponudi prsi

Trener Aleš se vsak dan zanima, kako je z menoj. »Ah, vsak dan slabše,« se potožim. »Tako slabo je, da spet ne morem na trening.« Čuti, da sem fizično in psihično na tleh. Ne na tleh, v kleti! Povabi me na čaj, češ da bi se bilo dobro vsaj malo razgibati. Greva na čaj, naročim pa si kavo. Umirjen pogovor in kofein mi vrneta vero, da bom morda nekoč vendarle ozdravela. Da me kašelj in smrkelj le ne bosta pokončala. Domov se vrnem čisto prepotena. Vsa vročična se zvalim v posteljo. Komaj še zmorem pisati NLP Marku, da se utapljam v znoju in smrklju, zato me ne bo na terapijo. Prijazno mi odpiše, naj me doma pockrljajo. Da je on tako rekel. Ko to povem gospodarju, mi ponudi prsi. Pa ne svoje, temveč piščančje.

Četrtek, 12. 3. – Zasačil me je pri opravljanju

Komaj se odvlečem v službo, da postorim najnujnejše. Mimogrede pogledam, ali se me je kdo usmilil s prijaznim komentarjem pod mojim dnevnikom. Vedno sem vsa iz sebe, kadar mi kdo kaj napiše. Vse pozorno preberem; tako kot si želim, da bi brali mene. Želim si, pričakujem pa ne, zato sem vedno znova čisto vzhičena, ko mi kdo nameni besedo ali dve, morda celo stavek. Ne pravijo zaman, da moramo paziti, kaj si želimo, kajti želje se uresničujejo. Tokrat je namreč pod mojim dnevnikom komentar, iz katerega razberem, da mi piše eden od dveh modelov, ki poleti gledata formulo z gospodarjem, in sem ju zato opravljala v tekstu. S strahom preberem njegov komentar. Oddahnem si. Ni mi zameril. Se pravi, da se bo poleti na njihovem žaru našel tudi kak čevapčič zame.

Petek, 13. 3. – Zamenjala bom poklic

Ležim v postelji in se smilim sama sebi. Obožujem poležavanje, a samo, če užitka ne motijo bolezenske težave. Čeprav me z nočne omarice vabi knjiga o osupljivi moči čustev, ne premorem dovolj moči, da bi jo vzela v roke. Opazujem pajčevino nad oknom. Naj vstanem in jo odstranim? Ali naj se raje poigram sama s sabo? Gospodar se me že ves teden izogiba kot hudič križa, češ da sem kužna in ne bi rad še sam zbolel. Sama si pa tudi ne morem pomagati. Saj v minulih dne nisem premogla v rokah niti toliko moči, da bi stresla termometer, kaj šele kaj drugega. Pravzaprav tega še vedno ne zmorem. Na srečo pozvoni telefon. Kliče prijateljica. Pogovarjava se o resnih stvareh, kot finančna kriza in njene posledice. Menda zdaj najbolj cvetijo restavracije s hitro prehrano, ker so najcenejše. Zato bo največ debelih med revnimi. Alarm zame! Treba bo zamenjati poklic in začeti delati kaj bolj donosnega. Prijateljica bere, da so med najbolj iskanimi poklici ključavničarji. Pravi, da je to lušten posel. In gotovo dobro plačan. »Je kakšen problem stati za 'šankom' in delati ključe na posebni napravi?« se sprašuje. »Poleg tega so take delavnice s ključi ponavadi postavljene v trgovskih centrih, tako da greš po službi lahko še malo po nakupih.« Gospodarju veselo razložim, da bom menjala poklic. S prijateljico bova postali ključavničarki, se pravi, da bova delali ključe. Take ljudi se zdaj najbolj potrebuje. Ključavničar je sanjski poklic. Neverjetno, koliko ključev izgubimo vsak dan. Gospodar pa mi po svoji stari navadi spet razblini vse upe v lepšo prihodnost. Razloži mi namreč, da je ključavničar vse kaj drugega kot človek, ki dela ključe z avtomatskim strojem. Spomni me na to, kako sem nekoč želela postati krovec, ker sem izvedela, da je to delo dobro plačano. Le tega nisem vedela, da krovec ne potuje z ladjo okrog sveta, predvsem pa ne sme imeti težav z višino … Meni pa se zvrti že samo, če stopim na tehtnico in pogledam navzdol.