Težko je priti do pravega vzroka za prenajedanje, diete so običajno še najslabši način za spopadanje s to težavo. Strokovnjaki opozarjajo, da se za velikim apetitom lahko skriva vse drugo kot resnična lakota. Kot pri vseh motnjah hranjenja so tudi tu vzroki globlji, tako družbeno kot družinsko pogojeni, običajno gre za kombinacijo vzrokov. Še huje je, ko oseba ne pozna svojih čustev, ko jih ne zna ubesediti, se jih ne zaveda. Tako se neki osnovni vzroki pogosto kombinirajo z nezmožnostjo, da svoje občutenje sploh prepoznamo. In to se navzven pokaže pri velikem številu žensk prav skozi prenajedanje. Gre torej za čustveno prenajedanje, ko hrana polni neko čustveno praznino, ki se je ne zavedamo. Na primer namesto da bi se soočili z neizrečenimi temami, ki bremenijo vaš odnos z materjo, raje pogoltnete vso potico. Ali namesto da bi poiskali družbo, luknjo, ki jo povzroča osamljenost, napolnite s čokolado.

Večina ljudi verjame, da sta telovadba in dieta dovolj za izgubo odvečnih kilogramov, a potrebna je tudi psihična pripravljenost. Kaj pravzaprav to pomeni?

Veliko ljudi, ki ima dolgotrajne težave z odvečno težo, ugotavlja, da diete učinkujejo le za kratek čas. Ko omejimo vnos kalorij, morda poleg tega še povečamo telesno aktivnost, se bodo kilogrami zmanjševali, a to bo trajalo le do takrat, dokler se spet ne vrnemo na naš stari način prehranjevanja ter zmanjšamo telesno aktivnost. Takrat se bodo kilogrami hitro vrnili, pogosto še v družbi dodatnih. Formula "hujšanje = manj hrane + več gibanja" torej drži le na krajši rok, iz te enačbe sta izpuščeni motivacija, ki je psihološki dejavnik, in osebnostna oziroma psihološka sprememba, ki je potrebna za realizacijo dolgoročnih sprememb v življenju. Pomembno je odkriti vzroke, zakaj ne moremo živeti bolj zdravo, zakaj se prenajedamo, se tolažimo s hrano, zakaj ne moremo vzdrževati motivacije ipd., in te vzroke odpraviti.

Kateri psihični dejavniki so pogosto krivi za kopičenje kilogramov?

Za prekomerno telesno težo so lahko krivi mnogi psihični dejavniki, vsak posameznik ima svoj, edinstveni splet dejavnikov, ki jo povzroča. Prekomerno prehranjevanje je velikokrat posledica kroničnega stresa in preobremenjenosti, depresije ali anksioznosti, v ozadju pa so lahko kompleksne težave z medosebnimi odnosi, na delovnem mestu, finančne težave, travmatične izkušnje iz preteklosti in seveda tudi fizične bolezni. Čustveno prehranjevanje služi zapolnjevanju čustvene praznine oziroma potlačevanju določenih neprijetnih čustev ali stanj, kot so žalost, jeza, strah, tesnoba, krivda, sram, nezadovoljstvo, osamljenost, dolgčas ipd. Lažje kot občutiti ta neprijetna stanja jih je utišati s hrano, nekateri povedo, da jim hrana prinaša občutek omamljenosti, pogoste so tudi odvisnosti od določene hrane. Hrana se lahko zlorablja tudi kot nagrada ali kazen, iz prakse pa poznam tudi veliko primerov, ko ljudje ugotovijo, da jim povišana telesna teža služi kot nekakšen "ščit", ki jih varuje v neprijetnih, zanje nevarnih obdobjih.

Kakšna je razlika med dejansko, fizično lakoto in čustveno lakoto?

Čustvena lakota se od fizične lakote razlikuje po tem, da se pojavi nenadno, je zelo močna in mora biti zadovoljena takoj, ne občuti se fizično, torej v želodcu, gre bolj za nekakšno hrepenenje, neredko po specifični (najpogosteje nezdravi) hrani. Pogosto se zdi, da nad količino hrane, ki jo pojemo zaradi čustvene lakote, nekako nimamo nadzora, ne moremo se ustaviti, čeprav se zavedamo, da smo pojedli dovolj in že čutimo sitost. Takšno prehranjevanje pa vodi v težke občutke sramu, krivde in obžalovanja, ki se pojavijo po koncu takšnega "obreda", včasih tudi v fizična kaznovanja, kot je samopoškodovanje.

Zakaj posežemo po hrani, namesto da bi zadovoljili čustva?

Pogosto se čustev, ki vodijo v čustveno prehranjevanje ali prenajedanje, ne zavedamo oziroma jih ne prepoznamo. Šele ko se zavedamo neprijetnih občutkov, jih lahko sprejmemo in izrazimo, velikokrat pa ostanejo potlačena. Hrana je tako pripomoček za utišanje ali potlačevanje občutkov, za preusmerjanje pozornosti in prinašanje občutkov takojšnjega ugodja v težkih okoliščinah. Za to je primerna, saj nam je večini vedno dosegljiva ter se ne problematizira v tolikšni meri kot ostala sredstva, ki služijo za umik iz okoliščin, za umik stran od sebe, kot so droge in alkohol ter druge oblike zasvojenosti, o katerih se v zadnjem času malo več govori (delo, televizija, računalnik, nakupovanje ipd.). Na kratko, veliko lažje je poseči po hrani, kot se poglobiti vase, si iskreno odgovoriti na vprašanja, kako se počutimo, kaj v življenju pogrešamo, česa je preveč, in se tako soočiti z neprijetnimi mislimi in občutji.

Kako zaustaviti emocionalno lakoto?

Odgovor je v prepoznavanju občutkov in stanj, ki jo povzročajo, ter v zmanjševanju teh oziroma v učenju drugačnega vedenja ob neprijetnih občutkih ali v težkih situacijah. Če se na primer nekdo prekomerno prehranjuje, ko je osamljen, je najprej pomembno, da se tega zaveda. Naprej se lahko posveča vedenjskim spremembam, ki bi utegnile preprečiti, da bi mu delala družbo le hrana, in si na primer načrtuje več aktivnosti, druženja. Vse to pa mora spremljati tudi trud za globljo osebnostno spremembo, soočenje in predelava občutkov osamljenosti, ugotovitve o tem, zakaj je tako boleča. Skratka, pomembno je, da vsak spozna in razišče svoj splet dejavnikov, ki so ga pripeljali do čustvenega prehranjevanja oziroma povišane telesne teže.
Veliko žensk se bori s tako imenovanim 'jojo' učinkom hujšanja in ne zna prekiniti tega začaranega kroga.

Kaj je treba spremeniti, da bi se to zgodilo?

Potreben je preobrat v razmišljanju, ugotovitev, da skakanje iz ene diete v drugo ni rešitev in da bo potrebna sprememba življenjskega sloga in tudi psihičnih vzorcev. Zadnja pot je težja kot prva, a prinaša dolgoročne rezultate, prva žal večkrat le dolgoročno nezadovoljstvo, vedno večjo obupanost in vedno slabšo samopodobo. Prednost spoznavanja sebe in vzrokov, zakaj nam ne uspe izgubiti telesne teže, pa je, da spotoma lahko naletimo na spoznanja in odgovore, katerih nismo pričakovali. Tako lahko na primer kdo ugotovi, da se prenajeda, ker ni zadovoljen s partnerskim odnosom, uvede določene spremembe na tem področju, ko se zadeve v odnosu izboljšajo, pa "magično" ni več potrebe po prenajedanju, in telesna teža se zmanjša. Po mojem mnenju je torej bistveno, da prekomerne telesne teže ne vidimo le kot osnovno težavo, ampak bolj kot simptom, in se zavemo, kako pomembno je spoznati, raziskati in odpraviti prave vzroke zanjo.

Ne dieta, ampak terapija

Strokovnjaki tako svetujejo, da razmislite raje o terapiji in ne več o dieti, če ste z dieto že večkrat poskusili, pa vam ni uspelo izgubiti ali obdržati kilogramov. Zgovorni so ti podatki: pri večini diet ni dolgoročnega učinka, kar 95 odstotkov jih ne uspe, saj z dieto ni odpravljen osnovni vzrok za debelost. Po podatkih WeightWatcherjev je zgolj 16 odstotkov članov takih, ki z veliko odločnosti in zagrizenosti obdržijo kilograme, do katerih so prišli z dieto. Za veliko žensk namreč hrana pomeni olajšanje, protibolečinsko terapijo za boleča čustva, ki jih ne znajo izraziti. Tako se tudi telesna lakota zameša s psihično lakoto.