Ponedeljek, 23. 2. – Pozabi na dvigala in tekoče stopnice

Med zavijanjem v garažo skoraj povozim postavnega športnika. Odprem okno, da se opravičim in morda navežem stik z lepotcem, ko spoznam, da sem spravila v življenjsko nevarnost trenerja Mitjo. Lahko bi vedela, da je eden od naših fantov, saj takih ravno ne mrgoli po svetu. Vsaj ne, da bi jaz vedela za to. Neugodno mi je. Ne toliko zaradi tega, ker sem mu stregla po življenju, bolj zato, ker vidi, da se pripeljem skoraj do vrat fitnes kluba. On gre očitno povsod peš. No, tudi moj trener Aleš veliko pešači. Kadar greva skupaj na trening, ni nobene možnosti, da bi se vsaj delček poti peljala s tekočimi stopnicami ali z dvigalom. Še lani mi namreč nikoli ni prišlo na misel, da bi sopihala po stopnicah, če sem imela na izbiro kaj drugega. Včasih me sicer še rado zanese proti dvigalom, a me Alešev očitajoči pogled hitro spravi na bolj naporno pot.

Včeraj sem se odrekla dobrotam, ki mi jih je ponujala Aleševa žena Špela, zato pričakujem, da bo ob tokratnem merjenju njegov pogled pohvalen. Ni samo pohvalen, prav vesel je, ko vidi, kako napredujeva. V pasu sem v zadnjem tednu namreč izgubila dobra dva centimetra. Jaz bi temu rekla slabe tri centimetre. Telo mi prežame val radosti, žar vzhičenosti pa opazi tudi trener Anže, ki me je še pred tednom ošteval, da ne premorem pozitivnih misli. Zdaj pravi, da je na meni končno opazil več veselja. V tem obdobju, ko so vse moje misli posvečene hujšanju, me lahko zares razveseli samo podatek o izgubljenih centimetrih. Da bi bila ves čas vesela in pozitivna, bi se pa morala vidno tanjšati. Žal se zaenkrat znam le vidno rediti. Samo pogledam kruh, pa se zredim.

Sreda, 25. 2. – Hčerka na zaslišanju

Hčerka Nika ima ta teden šolske počitnice, zato gre z mano na fitnes. V recepciji jo za nekaj trenutkov (da se preoblečem) prepustim trenerju Anžetu, ki je že v trenirki. Preden vstopim v garderobo, ujamem njegovo vprašanje, ki se nanaša na mojo prehrano. Ustrašim se, da bo hčerka povedala kaj takega, česar ne bi smela. Nika za hipec pomisli, nato pomenljivo pove, da zadnje čase jem samo neke puste piščančje prsi in solato. Prepričana je, da bo Anže zgrožen; tako, kot je bila moja prijateljica, ko se ji je naš ubogi otrok potožil, da doma živimo samo še od perutnine. Oddahnem si in mirno vstopim v garderobo. Prav trenerji fitnesa namreč v prehrani namreč najbolj priporočajo perutnino.

Četrtek, 26. 2. – Godna za zakol

Zaradi službenih obveznosti nisem šla k NLP Marku. "Ah, enkrat bom pa že lahko zdržala brez njegove terapije," si rečem, zvečer pa padem v stanje, ki mu rečem kar 'depra'. Iz čistega pozabim na izgubljene centimetre. Tipam se okrog pasu, čutim samo salo. Težko vdihnem in tako izdihnem, da se mi trebuh napihne kot kakšni nosečnici. Mater sem še vedno debela! Se bom sploh kdaj znebila teh obročev?! Opazujem svoja stegna. Kakšen mesar bi gotovo rekel, da sem godna za zakol. Dva meseca se že trudim in izgubljam centimetre, zdaj pa se počutim bolj obilna kot kdaj koli. Odprem Nikin predal s sladkarijami in kot v nekakšnem afektu sežem po nekih umetnih, s čokolado oblitih bananah, ki jih nikoli ne bi dala v usta, če bi bilo v bližini kaj bolj užitnega. Odkar hujšam, ne kupujem več svoje najljubše čokolade, zato je v predalu samo še tisto, kar si Nika izbere sama. Ker v sili hudič tudi muhe je oziroma, kot bi rekel moj gospodar, včeraj sem seksal s svojo ženo, navalim na čudno imitacijo banan. V tistem prejmem sporočilo NLP Marka: "Škoda, da te ni bilo. Smo te pogrešali." Vsa se raznežim. Katera lačna, obilna gospa pri štiridesetih se pa ne bi, če bi ji pisal mladec, da jo je pogrešal? Pustimo podrobnosti, da gre za psihoterapevta, NLP mojstra, ki piše v množini … Njegove besede so me dovolj nahranile, da nisem več potrebovala banane s čokolado. Vsaj ne tiste iz predala.

Sobota, 28. 2. – Kozji sir za okajeno rit

Teden, ki je za mano, ni ravno najbolj uspešen, čeprav vsi pravijo, da se mi vidi, kako sem shujšala. Sestra Miranda je naravnost očarana nad mojim novim videzom, oče si me ne more nagledati, jaz pa se že nekaj dni počutim kot kup (obilnega) gnoja. Kljub temu se zvečer odpravim v družbo dobrih starih prijateljev. Privoščim si kozarec črnega vina. Razmišljam, da si vsak mesec hujšanja enkrat privoščim 'šluk' ali dva alkohola. Prijateljico celo skrbi, da bom postala pijanka. Tokrat sem tako podrta, da se ne branim, ko mi gostiteljica Vanja natoči še en kozarec, nato pa še enega … Vino sodi k hrani, je rekla naša vlada, zato ga ni obremenila z novimi trošarinami. Zakaj si ga torej ne bi privoščila za večerjo? Le nekaj mi ni jasno. Zakaj sem čedalje bolj žejna, sita pa ne? Ma 'klinc' gleda vse skupaj, si rečem že rahlo okajena, in končno posežem po kozjem siru, ki mi ga že ves večer prijazno ponuja Vanjin mož. Madona je dober! Moram kar še en kos vzeti, da vidim, če je tudi ta tako okusen. Fantastičen je! Privoščim si še en kos. Mmmm … Nenadoma me začne zanimati, kakšen je tisti bolj rumeni sir, ki tudi že vabi ves večer. Hlastno ga pospravim in že razmišljam o novem kosu. Me prav zanima, kakšen okus dobiš, če na ta sir poješ spet kozjega in če dodaš še kakšno kapro in olivo. Prava simfonija okusov! Mljask! Čez vse to pa spet požirek vina … Kar čutim, kako mi raste rit! Spomnim se nekega ljubezenskega reka. Pila sem, da bi te pozabila, a ko sem bila pijana, sem te videla dvojno. Morda se mi pa zato zdi, da se je moja ta zadnja podvojila? Če bo pa v enem samem večeru zaradi sira in vina zrasla toliko, kolikor se je v dveh mesecih skrčila, potem je res bolje, da takoj neham. Zdaj je vse odvisno od tega, kaj bo v ponedeljek nameril trener, se potolažim in poženem v rit še košček kozjega sira s požirkom vina. Kdo je že rekel: ženska pijana, rit prodana? Eh, saj ni pomembno. Itak bo trener s svojim metrom vsega kriv.