"Pozdravljeni! Vi ste od Zadovoljne, kajne?" me prijazno nagovoril receptor hotela Špik. Prikimam in se s pogledom nehote sprehodim po svoji postavi, češ, saj se vidi. Šefica akcije Hujšajmo skupaj Nina nam je namreč pripravila aktiven vikend v idiličnem Gozdu Martuljku, kjer se vedno znova rojevajo številne zimske radosti. S hčerko Niko, ki me spremlja na tej ekspediciji, sva povsem premraženi, saj je v našem avtu ravno danes crknilo ogrevanje. Čeprav mi je maščoba delno ublažila mraz, šklepetam z zobmi, moja drobcena hči pa se trese kot šiba na vodi. V prijetno ogrevanem hotelu se hitro ogrejeva, posebej toplo pa nama postane pri srcu, ko vstopiva v najino razkošno sobo z ogromno udobno posteljo in s plazmo. Še preden se dodobra predam sanjarjenju o tem, kako bi bilo prijetno preležati ves vikend, že kliče Nina. "Čez pet minut se dobimo na večerji!" Postane mi jasno, da tukaj ne bomo lenarili … A če se morajo aktivnosti začeti z večerjo oziroma s treningom brbončic, se pač ne smemo pritoževati.
Vse sem 'zamočila'
Po dolgem času srečam svojega trenerja Aleša in njegovo visoko nosečo ženo Špelo, spoznam pa tudi ostale trenerje, udeleženke in udeleženca akcije. Spomnim se, kakšni so bili na fotografijah, ki so jih poslali ob prijavi. Ne morem verjeti, da so tako v kratkem času opazno izklesali svoja telesa. Uroš in Monika, ki trenirata z Alešem, sta že prava manekena!! Skrivaj se pogledam. Če sem do jeseni nekako uspela zadržati linijo, ki sem jo pridobila v akciji na začetku leta, sem se v veselem decembru prav uspešno zamastila. Čeprav sem si nabavila povsem novo opremo, nisem še niti enkrat zbrala volje za trening. Šele ob pogledu na druge udeleženke in udeleženca akcije mi postane jasno, kako sem 'zamočila'. Če sem še pred nekaj minutami razmišljala samo o tem, kako si bom napolnila krožnik z raznoliko, dišečo hrano, se zdaj zlahka odrečem kalorični bombi. Zadovoljim se z ribico (pa ne svinjsko) in zelenjavo.
V vodo ne morem s kosmatimi nogami
Po večerji se vesela druščina odpravi v Kranjsko Goro na koncert Jana Plestenjaka, sama pa imam drugačne načrte. Nina nam je povedala, da nas prihodnji dan poleg pohoda in fitnesa čaka tudi vodna aerobika. "Kaj bodo rekli, ko bodo videli, kako sem debela?!" me prešine. Obvezno si moram nekaj izmisliti, da mi ne bo treba v kopalke. Naj se zlažem, da imam menstruacijo? Ah, tem prijaznim, dobronamernim ljudem pa res ne morem lagati. Lahko pa povem po pravici, da jo pričakujem vsak čas ... Med paničnim iskanjem izgovora se spomnim, da imam kosmate noge. Groza! Tega pa nikakor ne morem povedati, saj je dlakavost v teh časih celo za moške nedopustna, da ne rečem, bogokletna. Ker sem za vsak primer vzela s seboj povsem novo depilacijsko kremo, ki sem jo kupila dan pred odhodom na shujševalni vikend, sklenem, da bova z Niko večer preživeli v hotelski sobi. Za lepoto je treba potrpeti, pa čeprav gre za tako veliko žrtev, kot je ta, da se odpoveš Plestenjaku. Nika mi odločitev zameri, mulo pa kuha le do trenutka, ko se začnem mazati z depilacijsko kremo. Pravi, da se ji zdim smešna. Opazuje me in ugotovi, da imam pravzaprav večji trebuh, kot je videti v hlačah. Njene žaljivke molče prenašam z zaigranim trpečim izrazom, ki postane resnično trpeč v trenutku, ko me začne skeleti koža na nogah. Čeprav vedno uporabljam enako depilacijsko kremo, s katero doslej nisem imela težav, stopim pod prho prej, kot je potrebno. S sunkovitimi gibi odstranjujem kremo, koža pa me čedalje bolj skeli. Občutek imam, kot da sem se polila z vročim oljem. Ko se kobacam v posteljo, so moje noge že živo rdeče. Ponoči me peče, kot bi se ves dan nastavljala soncu, zjutraj pa moja stegna 'krasijo' mehurji, kakršne povzročajo opekline. Če sem želela tehten razlog za to, da ne morem v bazen, sem ga dobila.
Deset let po porodu
Razen tega, da me noge neznosno skelijo, se počutim odlično. Na fitnesu v Kranjski Gori dokončno spoznam, da je skrajni čas za to, da se začnem gibati. Čutim, kako sem okorna in kako hitro mi zmanjkuje sape. Kljub temu vztrajam, zato se po končanem treningu počutim odlično, kot že dolgo ne. Z veseljem bi šla tudi v bazen, a tako zamaščena, hočem reči, zapečena resnično ne morem med ljudi. Zato se po podelitvi športnih novoletnih daril, s katerimi nas je razveselila Nina, odpravim na sprehod. Moje dobro razpoloženje postane še boljše, ko se spomnim, da sem natanko pred desetimi leti rodila svojo hčerko, ki si ravnokar krepi telo in duha na vodni aerobiki. Vadbo zapušča ravno v trenutku, ko vstopim v hotel. Radostno jo objamem in ji s čustveno obarvanim glasom čestitam za rojstni dan. V tistem naju s prijaznim nasmehom preseneti gospa v hotelski uniformi. Niki ponudi tortico in čestitko … Ne morem verjeti, da se to resnično dogaja. "Kako ste vedeli?" sprašujem, gospa pa se le skrivnostno smehlja in naklonjeno opazuje mojo hčerko, ki takoj navali na čokoladno specialiteto. Pocedijo se mi sline, a ne klonem. Počakam, da napad mine, nato povabim Niko in Aleševo ženo Špelo na večerno kopanje …
Za nami je prečudovit vikend v Gozdu Martuljku, kjer smo v dveh dneh doživeli tako idilično sneženje kot nedeljski blišč sonca. Nina, trenerji, nadvse simpatična shujševalna druščina in hotelsko osebje so poskrbeli, da sem v sebi končno spet začutila iskrico življenja. Za to si je bilo vredno ožgati tudi kožo na nogah …
