"Kaj je to na tvoji mizi?! Še dobro, da boš spet začela s shujševalno," me napade novinarka Nina, ki vsa zadovoljna že vsaj mesec dni govori, kako težko čaka začetek nove akcije Hujšajmo skupaj. Pa kaj tej ženski ni jasno?! Da se mi tako zahrbtno priplazi s snemalcem ravno v trenutku, ko v poplavi dela komaj najdem trenutek časa za malico, se mi zdi prav mrhovinarsko. Če bo tako nadaljevala, bo kmalu postala taka kot jaz. Nepriljubljena, rumena mrha, ki vohlja in opreza za nič hudega slutečimi žrtvami slave oziroma kilogramov, v mojem primeru. Kaj jo briga, s čim polnim svojo kanto za smeti, kaj jo briga, kako sem se spopadala s kilogrami po shujševalni akciji?! Pravzaprav sploh ne razumem, zakaj za vraga se vsi tako intenzivno ukvarjajo z mojo težo. Zadnjič mi je sodelavka Karmen začela tožiti, kako grozno se počuti, ker je pridobila nekaj kilogramov. "Moje noge so tako težke …" Bla bla bla … Da ne bi izustila kakšne neumestne, sem raje molčala. Kaj naj bi ji rekla? Kaj naj bi rekla ženski, ki tehta vsaj trideset kilogramov manj kot jaz?!!!! Njena teža je zame vendar nedosegljiv ideal, za katerega se borim že dvajset let; odkar sem ga presegla. A ona ni odnehala. "Se ti ne počutiš slabo? Saj veš, da tudi ti nisi ravno vitka," je najedala. A 'bejž'!? Da nisem vitka? No, tega pa res nisem vedela … Če ji je že tako mučen pogled na moje obilno telo, potem naj pove naravnost. Debela si! Ne pa, nisi ravno vitka. A kot sem rekla, ni edina, ki se ukvarja z mojimi kilogrami, kot da so njeni. Celo kakšen moški si drzne opletati z jezikom okrog moje teže. Sodelavca Tomaža imam rada, kot bi bil moj sin. No, lahko bi ga vzljubila celo kot moškega, če ne bi vedela, da bi se raje onegavil z mojim gospodarjem kot z mano, če bi že moral izbirati med nama. Zato ga imam samo zelo rada. A ko se ta vrag spravi na moje kilograme, bi ga najraje zbrisala z zemeljske oble. Z zaskrbljenim pogledom in pokroviteljskim tonom me kakor diskretno sprašuje, kako se kaj počutim, ali je z mano vse v redu, kdaj bomo začeli s shujševalno … "To rabiš, veš, za boljše psiho-fizično počutje," je ves diskreten. In prav to je tisto, kar me najbolj raztogoti, kajti moj Tomažek se prekleto dobro zaveda, da znam brati med njegovimi vrsticami in da mi v resnici sporoča: "Prasica debela, daj zmigaj se že in naredi kaj zase!"

Še zvezdniki so bolj diskretni

Le zakaj se ljudje ne morejo zgledovati po mojem nekdanjem fužinskem sosedu Radetu Šerbedžiji, ki me je na začetku, ko se je preselil v našo stolpnico sicer prijazno pozdravljal, a je pozdrave opustil tako hitro, kot je dobil slovensko državljanstvo? Ker pa je njegova pridobitev našega državljanstva sovpadala ravno z mojo transformacijo iz vitke najstnice v debelušno žensko, sem prepričana, da je rahločuten umetnik dojel razsežnosti mojih oblin, ki so vzhajale tako rekoč pred njegovimi očmi. Zato se je raje delal, da me ne opazi. Bil je celo tako diskreten, da me ni omenil niti v svoji biografiji, v verziji za tujino pa je rahločutno izpustil kar celotno obdobje svojega bivanja v Sloveniji. Zakaj se ljudje okrog mene ne zgledujejo po tem velikem človeku? Zakaj jih tako zanimajo moji kilogrami, zakaj se obnašajo, kot da sem potrebna pomoči samo zato, ker bolj uživam v hrani kot oni in ker je moj metabolizem počasnejši od njihovega?

Ginekolog namesto trenerja

Kot da sem po tisti shujševalni akciji vse pridobila nazaj, kot da nisem sposobna ozavestiti nič od tistega, kar so mi strokovnjaki tri mesece trpali v glavo! Ne rečem, da sem ravno odprte glave, niti ne trdim, da mi je uspelo spremeniti način življenja. A nekaj mi je vendarle ostalo. Sem ter tja se znam upreti čustveni lakoti, trudim se jesti večkrat na dan, predvsem pa slišim alarm, ko me začnejo tiščati hlače, ki sem jih oblekla ob koncu akcije. Seveda še vedno grešim in seveda sem tudi v preteklih mesecih počela svinjarije, ob katerih bi se večini obračal želodec, vendar je po akciji grehov precej manj, kot jih je bilo pred njo. Očitno nisem ravno pojem uspeha in potrebujem več časa za popolno spremembo življenjskih navad. Drugače mi usoda ne bi namenila še ene shujševalne akcije, ki se začenja ta teden, trajala pa bo kar pol leta. Spet se bom potila z mojim trenerjem Alešem … Že dolgo ga nisem videla in le upam lahko, da me ne bo tudi on preveč kritično opazoval ter očitajoče zmigoval z glavo, češ, da sem se zredila. Mogoče bo bolj toleranten, ker je zdaj tudi njegova Špela bolj okrogla, saj pričakujeta otroka. Pa sem spet pri mislih, ki mi v zadnjem času ne dajo miru. Pogladim se po napetem trebuhu, se spomnim, da mi menstruacija zamuja že dva meseca, da sem ves čas lačna, da me bolijo prsi … Znova mi postane slabo. Je mogoče, da sem pri teh letih noseča? V hipu se odločim in zavrtim številko mojega ginekologa. Sestra me naroči točno takrat, ko bi morala na prvo srečanje akcije Hujšajmo skupaj.