Sedim v kinu in se cmerim ob romantični drami Ljubezen se zgodi. Ob meni sedi hčerka Nika, ob njej pa moja prijateljica. Med njima se bohoti XL pokovka, po kateri hlastno segata. Prijateljica skuša zobati dostojanstveno, Nika pa si jo tako nestrpno tlači v usta, kot bi bila povsem sestradana. Borba za kokice postaja čedalje hujša. Še malo, pa se bosta stepli. Če sta želeli mojo pozornost s filma preusmeriti nase, jima je uspelo. Jennifer Aniston in njen ljubimec sta prav dolgočasna v primerjavi z borbo, ki se odvija na moji desni. Verjetno ne bi bila tako pozorna nanju, če bi se tudi sama lahko vključila v njuno bitko. A kaj, ko zadnje čase v kinu abstiniram.

Brez pokovke še filmi niso zanimivi

Pred novo shujševalno akcijo sva z Niko poleg pokovke znali vzeti s seboj v dvorano vsaj še porcijo priljubljenih mehiških prigrizkov s kalorično sirovo omako, ki sem jo v celoti zmazala sama, saj je hčerka ne mara. Prav bedno je, odkar v kinu nič več ne jem. Še filmi se mi zdijo slabši kot nekoč. Spraševala sem se, kaj je narobe z njimi, zdaj pa vem, kaj jim manjka. Pokovka, jasno! Razburjeno se pogovarjam sama s sabo … "Nihče ne more razumeti, kako grozno je, če v kinu nič ne ješ! Zakaj se mora to dogajati ravno meni? Zakaj sta požrešnici, ki sedita poleg mene, lahko kljub pokovki vitki? Pa kako se nalivata s kokakolo. Da ju ni sram!" Nenadoma me prešine, da Nika popoldne verjetno sploh ni ničesar jedla. Vsaj jaz ji nisem postregla, ker sem bila do večera v službi. Postane mi nerodno. Kakšna mati sem? Svojemu otroku nisem skuhala večerje, zdaj ji pa še pokovke ne privoščim. Moram si priznati, da sem postala precej raztreščena oseba. Čeprav shujševalna akcija že veselo teče in berem, da so udeleženci izgubili že skoraj trideset kilogramov, se sama ne premaknem s točke, kjer sem obstala po nadvse uspešni akciji v začetku leta. Ves čas imam neke težave. Če me nič ne boli, se pa slabo počutim, če nimam osebnih opravkov, imam pa službene … Tisoč izgovorov najdem, ko je treba na trening, še več jih imam, kadar se ne morem upreti kalorični hrani.

Hrana na vsakem koraku

V službi, kjer preživim skoraj ves dan, je še posebej veliko priložnosti za grešenje. V tem času ves čas nekaj praznujemo. Poslovni uspehi se vrstijo eden za drugim, temu primerne pa so tudi gostije, kamor nas v znak odobravanja našega dela vabijo šefi. Saj ne rečem. Lepo je vedeti, da cenijo tvoje delo, a jaz sem (vsaj v času hujšanja) povsem zadovoljna z obilico sadja, s katerim vsak teden skozi vse leto skrbijo za naše zdravje. Tudi na terenu se najdejo gostitelji, ki se na recesijo požvižgajo in pripravljajo pravcate pojedine. Nekdanja sodelavka Andreja je ob izidu knjige Teta Ančka, v kateri so tudi kuharski recepti, z otroki iz Mladinskega doma Malči Beličeve pripravila tako okusne dobrote, da se jim pri najboljši volji nisem mogla upreti. Tako sem naslednji dan spet romala v službo vsa napihnjena. Potem so pa tukaj še sodelavci. Lektorica Jelica mi je ves čas nekaj ponujala, dokler uboge reve nisem tako grobo zavrnila, da me zdaj še ogovoriti ne upa več.

Podobno je s prijaznim in nadvse priljubljenim novinarjem Matkom, ki mi upa ponuditi samo belo kavo brez sladkorja. Precej bolj delikaten primerek pa je resni glasbeni novinar Tušek. Čeprav ga vztrajno zavračam, mi vedno znova ponuja najrazličnejše čokolade. Nekoč mi je ponudil neko belo čokolado, ki je načeloma sploh ne maram. Ne vem, kaj mi je bilo, da sem segla po njej, a ko sem jo okušala, se nisem več znala obvladati. Kot v transu sem pojedla vse, kar je bilo na razpolago, ob odhodu pa sem ga čisto 'zrajcana' rotila, naj mi pove, kje je nabavil to dobroto. Domov grede sem se ustavila v Tuškovi trgovini in kupila dve takšni čokoladi. Eno sem pojedla že med vožnjo domov. Včeraj mi je ponudil riževo čokolado, češ da je manj kalorična. Nisem popustila, on pa očitno tudi ne, saj jo je danes spet potegnil iz predala in mi jo pomolil pod nos. Še dobro, da sem odšla domov, preden je urednik Igor častil pico za dojenčka. Obema z ženo čestitam za novo srečo v družini, a sem vseeno vesela, da sem se izognila skušnjavi.

Ob vseh teh težavah se je kot odrešenik pojavil novi fant moje prijateljice. Ime mu je Edin in prihaja iz Bosne. Ko je pogovor nanesel na moje težave s kilogrami, je bil takoj pripravljen name. Tako mimogrede je povedal, da ima sorodnika, ki na črno prodaja nekakšne zvarke, s pomočjo katerih lahko shujšaš, četudi ješ. Gospodar pravi, da si je prišel pripravit teren za nove poslovne podvige in da mi takšne reči še nikoli niso pomagale. Pa vseeno … Poskusiti ni greh, mar ne?!