"Gospa Pirih? Kličem iz ginekološke ordinacije, vaša kri je pokazala, da niste noseči."
"Torej sem v meni?" vprašam in se borim s solzami. Ne vem, ali jočem od veselja ali od žalosti.
"Če se ne motim, sem vas decembra naročila za pregled …"
Saj vem, no. Očitno bom res morala spet lesti na tisto čudno razklano mizo, kjer se vedno počutim kot pri mesarju. Ko sem se pred leti kobacala nanjo, sem se z masivno zadnjico vdrla v luknjo, ki je nisem opazila, ker je bila prekrita z belim papirjem. Z razkrečenimi nogami sem se tako zagozdila med železje, da se nikakor nisem mogla spraviti ven. Drobni, osiveli ginekolog mi je skušal pomagati, a ni šlo. Njegove tanke, prefinjene ročice so izgubljale bitko z debelimi stegni in s širokimi, zamaščenimi boki, ki se kljub mojim divjim sunkom nikakor niso mogli spraviti iz luknje. "Moj bog, kaj če bo moral koga poklicati na pomoč?" sem razmišljala. "Bo prišel vratar, varnostnik, morda gasilci?" Zgrabila me je panika. Že tako se pri ginekologu vedno počutim malce neugodno. Čeprav vem, da je moja vagina zanj le ena od mnogih in se z njo ukvarja strogo profesionalno, se mi vedno zdi, da razmišlja o njej tudi bolj osebno, saj vendar ni robot. Še sama pri svojem delu nisem imuna na ljudi, o katerih pišem. Če mi Artur Štern razlaga o svojem porniču z La Toyo, se s tem ukvarjam precej bolj obširno, kot prikažem v članku. V mislih lahko počnem vse, česar v članku ne smem. Lahko obsojam in se zgražam, obenem pa sodelujem, soustvarjam scenarij, se naslajam in z mislijo na to celo zaspim. Ne delam si utvar, da bi moja nožnica lahko tako okupirala ginekologove misli, verjamem pa, da bi ob pogledu nanjo znal pomisliti tudi kaj nespodobnega. Ne namigujem na to, da bi ga utegnila seksualno vzburiti, nikakor! Menim samo, da morda pomisli na to, da je preveč zamaščena, da se je v zadnjem času opazno postarala in na nekaterih predelih postala rahlo mlahava, da je slabo obrita, da oddaja čudne vonjave, čeprav jo je lastnica tik pred zdajci zloščila z intimnim milom … V mislih je dovoljeno vse, zakaj torej v tepežu krute realnosti ne bi izkoristili takega razkošja?! Seveda sem brala knjigo Skrivnost. Teorijo moči misli preizkušam celo v praksi, moje ugotovitve pa kažejo, da zadeva ni tako enostavna, sicer bi bil moj dnevnik povsem drugačen. To bi bil dnevnik najlepše, najvitkejše, najbolj ljubljene, najbolj bogate, najpametnejše, najbolj zdrave mamice najbolj pridnega otroka z najbolj ljubečim možem na svetu, ki bi se verjetno že znašla v trikotniku z Arturjem in La Toyo, njeno večno mlado, dišečo nožnico pa bi pregledoval zapeljiv ginekolog …

Jasnovidna ginekologinja

Malo me je zaneslo. Ostala sem pri ginekologu, ukleščena v luknji njegove mize. Ne vem, kako bi se končalo, če ne bi pomislila na potencialne reševalce, ki bi me videli brez spodnjic in z razkrečenimi nogami. Sveži adrenalin mi je dal moč, da sem se z rokami močno oprijela mize in se kot feniks dvignila iz črne luknje. To je bil zame velik podvig. Čeprav so bile moje roke obilne (za dve ginekologovi roki), v njih ni bilo nobene moči. Naj sem se še tako slepila, se mi je vedno znova potrjevalo, da 'špeh' ni isto kot mišice. Po zaslugi prve akcije Hujšajmo skupaj bi se danes sicer lažje dvignila iz luknje, pa vendar se vedno, kadar moram h ginekologu, spomnim na opisani dogodek. Zdaj imam sicer ginekologinjo, saj se je sivolasi ginekolog kmalu po travmatičnem dogodku z mano upokojil. Verjetno se je zavedel, da so tako stresne situacije pri njegovih letih lahko usodne. Čeprav je moja ginekologinja super, tudi k njej ne hodim prav rada. Ko sva nazadnje govorili o zaščiti, mi je kar naravnost povedala, da sem za tabletke prestara, lahko pa se odločim za sterilizacijo. Prosim?! Ob pogledu na moj zaripel, bebast izraz je začela pojasnjevati: "Veste, zdaj prihajate v tista leta, ko vam bo začela izostajati menstruacija in boste večkrat mislili, da ste noseči." Zdelo se mi je, kot da sem pri vedeževalki. Kako mi lahko napoveduje kaj takega, saj sem komaj na pragu štiridesetih?! Vljudno sem se poslovila, rekoč, da bom razmislila. Pa nisem, saj njenih besed nisem vzela resno. Do zdaj, ko čakam na menstruacijo že več kot dva meseca. Njene napovedi se očitno uresničujejo, kar mi ni prav nič všeč. Še posebej, ker vem, da so vse besede moje ginekologinje znanstveno podprte in je zanje potrebno samo znanje, nič jasnovidnosti. Seveda me bo spet diskretno vprašala, ali se zdravo prehranjujem, ali dovolj gibam … Prav strah me je, kaj mi bo povedala tokrat, še bolj pa se bojim njene mize.

Usodni klic

Med razmišljanjem se zavem, da mobitel še vedno tiščim k ušesu, čeprav sestre iz ginekološke ordinacije že dolgo ni več na drugi strani. Odložim ga na mizo, v tistem pa zaigra melodijo, ki pravi, da me nekdo kliče. Na ekranu se izpiše 'Aleš trener'. Shit! Akcija traja že dva tedna, mene pa še niso videli na treningu. Naj mu razložim celotno zgodbo o tem, da me že dva meseca vsak dan boli, kot da sem ravnokar dobila menstruacijo, čeprav je v resnici sploh ni? Saj ne bi razumel, ker sploh ne pozna tovrstne bolečine, pa tudi sicer moški takih reči nočejo poslušati, še posebej ne zdaj, ko so naši nogometaši premagali Ruse in se jim zdi, da je v tem času to edina, pozornosti vredna tema. Hm, kaj pa če mu rečem, da nisem za nobeno rabo, ker sem bila zadnje čase tako zaposlena z navijanjem, da sem celo menstruacijo izgubila? To bi gotovo razumel. V trebuhu spet začutim krč, pod njim pa topel val …