Pri komaj šestindvajsetih letih ima že veliko povedati, saj je eden tistih, ki spremlja vse, kar se dogaja v naši državi, sočasno pa je njegov slog poročanja vedno malo začinjen s humorjem, s katerim želi ljudem vrniti optimizem in jim pokazati, da vse le ni tako slabo. Torej ni presenetljivo, da uživa tudi v vlogi imitatorja številnih znanih osebnosti, ki jim rad nastavlja ogledalo. Tokrat smo se pogovarjali z novinarjem Aleksandrom Pozvekom, ki nam je med drugim zaupal, kaj vse je že ušpičil našim politikom. 

Novinar brez dlake na jeziku, nekdo, ki si upa … Kako je videti vaše delo (prej in v teh razmerah) in v čem vidite svoje poslanstvo?

Kakšni komplimenti že za začetek. Mogoče bi pa tu lahko kar zaključila. (smeh) Začne se s spremljanjem aktualnega družbeno- političnega dogajanja. Tu imam srečo, da se v naši prekrasni zeleni državi (v zadnjih tednih rdeči) vedno dogaja. Temo predebatiram z urednico. Potem pa pustim kreativi prosto pot. Ko smo bombardirani s slabimi novicami, se mi zdi še posebej pomembno vrniti ljudem nasmešek na obraz. Pokazati, da ni vse tako slabo.

Slabe novice pogosto začinite s humorjem, ali je to vaš recept, kako se je najbolje spopasti s težavami v življenju?

Zdi se mi, da je poslanstvo satire v tem, da nastavi ogledalo družbi, še posebej pa odločevalcem. In to je tudi moj cilj, cilj prispevkov – ko gre za politične tematike. Skozi humor se razne anomalije izkažejo še bolj bizarne. Ljudje z nasmeškom na obrazu rečejo: "Pa še prav ima." Življenje je lepše, če si nasmejan.

Večkrat se znajdete tudi v najrazličnejših vlogah, kot imitator, kdo pa je Aleksander Pozvek v resnici?

To se tudi sam večkrat vprašam. Ko najdem odgovor, ponoviva intervju. Bojim pa se, da bom takrat že osivel gospod, ki mu bo največji izziv pregrizniti prepečenec s protezo, da se ta ne zlomi. Po glavi pa mi bodo odzvanjali stavki, kot so "to so vaše domneve, peace, ljubav, bog, Boli mene džoko, uživajte, dokler še lahko, in ajde, miška mala".

Je kdo, ki bi ga še posebej radi imitirali? Kako se pripravite na svojo vlogo?

Gre za osvajanje. Lik me preprosto mora osvojiti. Nekatere ljubezni so takojšnje – na prvi pogled oz. posluh, kdaj pa je uspeh proces. In se gledava, razmišljava drug o drugem. Delava se nedostopna, a napoči trenutek, ko se zlijeva v eno. Pa sploh ne pretiravam.

Prepoznavni ste tudi po svojem osebnem slogu oblačenja – kako bi ga opisali? Ali po vašem mnenju obleka naredi človeka?

Se vam zdi? Mislim, da imam aristokratski slog oblačenja. Kot oseba se trudim, da sem dostojanstven, uglajen, eleganten, in temu primeren je tudi izbor oblačil. Ne bi rekel, da naredi človeka, ga pa vsekakor oblikuje. Pusti pečat: povej mi, kako se oblačiš, in povem ti, kdo si.

Kaj ste do zdaj najbolj odmevnega ušpičili, da vam je ostalo v spominu?

Anekdot se je pa v tem času kar nabralo. Zagotovo je bilo zelo odmevno, ko sem po nočni seji DZ prišel naslednji dan ob 13.00 na dom zbudit poslanca Miho Kordiša, ki je prespal začetek seje tistega dne ... Po vinorodnih krajih sem iskal službo za nekdanjo kmetijsko ministrico Aleksandro Pivec. In jo pri znanem vipavskem vinarju tudi našel. Ministru Hojsu sem ob najavi njegovega nepreklicnega odstopa nesel škatlo, da bi hitreje izpraznil svojo pisarno. Oh, spomini! (smeh)

Kljub svojim rosnim letom ste že marsikaj dosegli. Na katere svoje uspehe ste najbolj ponosni?

Na ta intervju. (smeh)

Vas služba spremlja tudi v prostih trenutkih? Kaj vas še veseli poleg dela? Prijatelji, ljubezen, hobiji, šivanje, borilni športi …

Vedno in povsod me spremlja. Novinar/satirik nisi 8 ur na dan, ampak 24. To je način življenja, zato marsikdaj zmanjka časa za kar koli drugega. Ampak če to rad počneš, ni takšne težave. Je pa to poklic/poslanstvo, ki nikoli ne postane rutina. Vsak dan je nov, zgodba zase ... Si pa moraš vzeti tudi čas za odklop. Zadnje čase največkrat izberem igranje tenisa (zasvojilo me je), enkrat tedensko tudi kikboks. Nič ne razmišljam, samo udarim v vrečo, se mi pa tudi šivanje gobelinov zdi kar zanimiva ideja za prihodnje.

Kaj pa je za vas uspeh v zasebnem življenju?

Da se vsak dan lahko sicer utrujen, ampak pomirjen uležem v posteljo in zaspim. Kaj ni lepo?