Alenka Godec: 'Nikdar nisem želela biti ujetnica lastnega telesa'

Alenka Godec je že večkrat dokazala, da zna o življenju govoriti neposredno, brez olepševanja in brez pretvarjanja. Tudi tokrat je odprto spregovorila o tem, kako se je njen odnos do telesa spreminjal skozi leta, zakaj prisega na zmernost in kako ji pri ohranjanju notranjega miru pomagajo sprehodi s kužki ter gledališke predstave, ki zahtevajo tudi nekaj fizične kondicije. Njeni odgovori so topli, iskreni in polni življenjske modrosti – takšni, kot jih lahko ponudi le nekdo, ki je veliko doživel in se naučil sprejemati sebe.

V času, ko se ženske pogosto soočamo s pritiski glede videza, staranja in popolnosti, Alenka ponudi drugačen pogled. Njena zgodba ni zgodba o dietah, odrekanju ali lovljenju idealov, temveč o tem, kako se skozi leta naučiš poslušati svoje telo, ga sprejeti takšnega, kot je, in mu dati prostor, da se spreminja. Njena iskrenost o kilogramih, počutju in odnosu do videza je osvobajajoča, ker pokaže, da je samozavest največkrat povezana z notranjim mirom, ne z zunanjimi merili.

Alenka govori o sebi tako, kot bi govorila dobra prijateljica – brez olepševanja, a z veliko topline. Prav zato je njen pogled na telo in staranje tako navdihujoč. Sporoča, da ni nikoli prepozno, da se naučiš biti prijazna do sebe, da se ne obremenjuješ z mnenji drugih in da v življenju iščeš ravnovesje, ne popolnosti. Njena zgodba je opomnik, da lepota ni v številkah, temveč v tem, kako se počutimo v svoji koži. Celoten intervju z Alenko Godec si lahko preberete v nadaljevanju.

Upam in verjamem, da bo razprava na tak način bolj zanimiva ... da ljudje morda iz prve roke izvedo tudi, kako razmišljajo navadni ljudje, ki sicer so na očeh javnosti, a črpajo informacije iz svojih življenjskih izkušenj.

Uf, nikdar nisem želela biti ujetnica lastnega telesa, a priznam, da se z manjšo kilažo počutim veliko bolje, pa tudi manj utesnjeno, ko gre za obleke. Sicer pa sem, kakršna sem, na nekatere stvari tudi nimam vpliva ... Še kile, ki so variirale med minus/plus 10–12 kg, sem pravzaprav večkrat izgubila nenačrtovano kot načrtovano.

Najbrž to, da si pomirjen sam s sabo, pride tudi z leti, predvsem pa želim, da me ljudje ne sodijo in ne kritizirajo po kilogramih. Se pa rada uredim in kadar se potrudim za svoj videz, se tudi počutim bolj samozavestno. Pa to ni povezano le z nastopi. Če pridejo pa še kake pohvale od drugih, jih pa, tako kot vsak, sprejmem z veseljem in mi seveda godijo.

Prisegam na zmernost, skrajnosti ne maram, ker na dolgi rok ne prinesejo rezultatov. No, odkar sem 17 mesecev nosila nevidni zobni aparat, sem ugotovila, da sem si očitno med obroki prevečkrat privoščila kak prigrizek, kaj sladkega, slastnega ... Ker se mi aparata ni ljubilo snemati za vsak grižljaj, se je to postopoma začelo poznati tudi z izgubo kilogramov. Marsikatera ženska tega ni verjela, ker bi bilo zanje najbrž bolj enostavno sprejeti, da sem shujšala s kakšnimi čudežnimi tabletami ali čudežno dieto.

No, izogibanju preveliki dozi vmesnih, pa čeprav malih obrokov, se skušam izogibati tudi zdaj, ko aparat nosim le še ponoči. Sicer pa vem, da bi lahko več športala, a name, na mojo dušico, blagodejno vpliva vsak sprehod s kužki. Potem pa pridejo še predstave Mamma mia in Nune v akciji, ki zahtevajo tudi nekaj fizične kondicije in kjer pokurim kako kalorijo, povrh vsega pa pri tem še uživam. Nič lepšega. Življenje je treba uživati, ne le živeti.

Verjamem, da mora vsak najprej razčistiti stvari sam pri sebi in vem, da to ni vedno enostavno. Tudi jaz nisem vedno zadovoljna sama s sabo, nikakor ne, ampak biti 'suženj' nekih mnenj, ki so v novodobnem svetu največkrat navržena kar tako, brez neke osnove in mimogrede, in to s strani ljudi, ki nas sploh ne poznajo ... temu se je nujno potrebno izogibati. Na sebe in na ljudi vedno gledam s tole mislijo: "Prijazni ljudje so lepi ljudje."