Slovenska javnost te je spoznala pred skoraj dvema letoma, ko si kot popolna novinka nastopila na Poprocku in s pesmijo Ob kavi zmagala. Kaj nam lahko sicer poveš o svojih glasbenih začetkih?

Z glasbo se ukvarjam že od malih nog, oče je igral trobento, mami pa klavir in tudi z bratom dvojčkom Tilnom sva se odločila, da greva v glasbeno šolo. Starejši brat je takrat ravno končal srednjo glasbeno šolo klarineta. Sprva sem si močno želela igrati kitaro, res sem bila navdušena nad njo, a naju je mami prepričala za klavir, ker smo ga že imeli doma. Poleg tega sva vsako leto spremljala tudi Emo in Evrovizijo ter navijala, vsako leto sva ob tem čutila evforijo in še zdaj je tako. To so bili začetki, potem pa sem začela razmišljati tudi o tem, da bi bilo mogoče fino nastopati, da bi me ljudje dejansko tudi slišali.

Zakaj pa si se odločila za nastop na Poprocku? Te je sama zmaga presenetila?

To je dejansko hecna zgodba (smeh). Moj menedžer Marko je sicer koreograf in pri njem sem plesala deset let, ko me je nekega večera poklical in mi povedal, da z Ninom Ošlakom želita poskusiti in na našo glasbeno sceno spraviti neznano slovensko pevko. Ker je vedel, da imam glas in tudi svoje pesmi, me je prosil, da mu eno izmed njih pošljem, da jo naredimo skupaj. Takrat sem jih imela res ogromno, odločila pa sem se za pesem Ob kavi, ki je sicer sprva nastala v angleščini pod imenom Perfume. Ko smo jo naredili, smo rekli, da poskusimo s Poprockom, in ko mi je sporočil, da so me sprejeli, sem bila ravno ob kavi. Šele pozneje sem se začela zavedati, da sem bila na pravem mestu ob pravem času s pravimi ljudmi. Nasploh se mi zdi, da so take stvari v karieri zelo pomembne. Sicer pa ja, zmaga me je zelo presenetila. Od malih nog sem poslušala o neki kuhinji na glasbenih tekmovanjih, zato se iskreno od trenutka razglasitve naprej od tistega večera ne spomnim popolnoma ničesar. Uživala sem, a nisem verjela, dajala sem intervjuje in se fotografirala … Super večer, preživela sem ga s prijatelji, res magičen večer in hvaležna sem vsem, ki so takrat slišali pesem Ob kavi in rekli: ’Hej, mogoče pa ima nek potencial!’.

Pesmi Ob kavi je sledila Pozitiva, s katero si nastopila na lanski Emi. Sicer se nisi uvrstila v finale, a vendar je bila pri poslušalcih zelo dobro sprejeta.

Pred nekaj dnevi sem prebrala razmišljanje Žana Serčiča o tem, kako se delijo slovenski glasbeniki: eni delajo za radio, drugi za šov, tretji za koncerte, festivale … In to je res. Če hočeš na Emo, narediš pesem, ki je primerna za Emo. Isto za radio. Vemo, da smo zelo majhen trg, zato je treba delati specifične stvari. Tudi Pozitiva je bila narejena za šov in presenetilo me je, kako dobro so jo ljudje sprejeli. V celoti je bila to zelo pozitivna izkušnja, zato se bom zagotovo še prijavila na Emo in potem mogoče uspem celo na Evroviziji (smeh)! Po tem letu nikoli ne veš, kaj se lahko zgodi!

Ja, glede na to, da se je ravno pred dnevi ponovno zgodila Ema, ne moreva mimo presenečenja, ki ga je prinesla zmagovalna pesem. Domnevam torej, da si spremljala Emo, kakšen je tvoj komentar?

Pesem je pesem. Je alternativna, indie pesem, sploh ni slaba. Zgolj moje osebno mnenje je, da se veliko ljudi, ki se ne ukvarja z glasbo, ne zaveda, koliko dela se skriva za vsem tem. Ko je lani zmagala Lea Sirk, je imela dobro podlago, ker je bila že vrsto let v medijih. Vem, kako težko bi bilo meni, če bi lani zmagala jaz. Že ko sem zmagala na Poprocku, nisem vedela, kako pravilno dajati intervjuje, kako se predstaviti … Verjamem, da je s tega vidika pred Zalo in Gašperjem zares težka naloga, ampak glasba je glasba in verjamem, da bo na koncu vse v redu. Tudi s tem, da sta malce posebna, sta si naredila kvečjemu plus, saj ljudje zdaj govorijo o njiju. Zaljubljena sta, mlada in o tem se bo pisalo. Res verjamem, da bo vse okej, mogoče pa prideta celo v finale!

Na tvojem YouTube kanalu lahko najdemo tudi številne priredbe, priredila si celo pesmi slovenskih predstavnikov na Evroviziji. Lahko pričakujemo tudi priredbo letošnje zmagovalne pesmi?

O, zelo dobro vprašanje! Že na začetku, ko sem ustvarila Anabel in ta svoj imidž, sem s svojo ekipo vztrajala, da pojem v slovenščini, zato so tudi vse moje priredbe v slovenščini. Mogoče je najlaže narediti priredbo znane angleške pesmi, a to v Sloveniji delajo vsi, težje pa je narediti priredbo slovenske pesmi, sploh če je starejša. Tako sem lani pred Emo naredila te priredbe zmagovalnih pesmi in ja … Res je to dobro vprašanje. Zagotovo bom naredila tudi priredbo pesmi Sebi, konec koncev sem tudi lani priredila Leino ’Hvala, ne!’.

Jeseni si izdala nov singel Klic stran, za katerega si – če se ne motim – sama napisala glasbo in besedilo. Od kod nasploh črpaš navdih za pesmi?

Navdih za pesmi vedno črpam iz vsakdanjega življenja. Mislim, da se lahko vsi, ki pišejo pesmi, poistovetijo s tem, da pišeš več ljubezenskih pesmi predvsem, ko si mlajši, takrat se bolj prilagajaš svojim trenutnim občutjem. A zdaj se mi zdi, da se odmikam od tega, pišem tudi o bolj življenjskih tematikah, s katerimi se zdaj soočam. Res pa je, da je bila pesem Klic stran napisana zelo nenačrtovano in redko se mi zgodi, da celo pesem napišem v desetih minutah, a ta je bila ena izmed njih. Če ste jo poslušali, vam je lahko hitro jasno, da govori o bivšem fantu, s katerim pa imava še vedno odličen odnos! Z njo sem želela povedati, da lahko tudi pri razhodu, naj bo to s punco, fantom, prijateljem, to narediš na lep način in brez težke, negativne energije. Tako sem z njim naredila jaz in upam, da bodo to od te pesmi odnesli tudi drugi. Bodimo hvaležni, da smo bili z neko osebo v zvezi in ne govorimo grdih stvari o njej, to je sporočilo te pesmi.

Na začetku kariere si bila še srednješolka. Kako so tvoje pojavljanje in uspehe dojemali sošolci?

Dobro vprašanje, ni ravno vsakdanje (smeh)! Zdi se mi, da je pri mladih veliko zavisti, če nekomu od njih uspe. Bila sem soočena z grdimi pogledi in številni so verjeli, da sem se zaradi zmage na Poprocku zagotovo spremenila. A to ni res. V tistem obdobju sem se zato oddaljila od kar nekaj ljudi, moram pa poudariti, da sem okrog sebe obdržala nekaj takih pravih. Lahko bi rekla, da imam malo dobrih prijateljev in veliko prijateljev, ker zakaj pa bi imela ob sebi tiste, ki mi ne privoščijo dobro? Jaz verjamem v to, da k sebi privabljaš ljudi, s katerimi si kompatibilen, zato vem, da v moje življenje vstopajo le ljudje, ki mi želijo najboljše. In obratno.

Pred kratkim si začela delati tudi na radiu, kajne? Kakšno se ti zdi radijsko delo?

Iskreno se mi je od začetka zdelo zares težko in sem bila zato tudi v etru sprva precej kratka, ampak vsega se naučiš. Kot otrok sem sovražila govorjenje, v šoli nisem marala govornih nastopov, težko mi je bilo nekaj povedati, preden sem začela peti … To mi je bilo zares težko, vsa sem bila prepotena. Zato mi je radio predstavljal še toliko večji izziv, a sem ga videla kot neko možnost, da se naučim komunicirati z ljudmi. Lahko bi rekla ne, a sem v tem videla priložnost. In zdaj mi je že precej lažje.

Se ti sicer zdi, da radii v Sloveniji dovolj podpirajo domače izvajalce?

Če sem iskrena, ne. Sicer sem ena redkih mladih izvajalcev, ki se jim npr. zgodi, da se usedejo v avto in na radiu slišijo svojo pesem, zaradi česar sem zelo srečna in hvaležna, a poznam jih ogromno, ki nimajo možnosti, da bi s svojo glasbo prišli na radijske postaje. Mogoče jih nihče ne pozna, mogoče nimajo pravih vez, a njihova pesem je odlična. Mislim, da bi na radiih morali dodati nekaj svežine, ampak ko potegneš črto, je vse v denarju. Res je sveta vladar. Če ga je preveč, je slabo, če ga je premalo, je prav tako slabo. Iskreno upam, da se bo v prihodnosti vsaj polovico časa na radiih vrtela slovenska glasba, zaenkrat zagotovo ni tako. Še pred nekaj leti so se glasbeniki v Sloveniji lahko preživljali z glasbo, zdaj pa te kot glasbenika vsak vpraša, kaj je tvoja primarna služba. Ko greš v tujino, je logično, da imaš ogromno denarja, če si glasbenik, v Sloveniji pa je kar logično, da moraš za denar početi nekaj drugega. In mislim, da imajo slovenski radii možnost, da to spremenijo, le zmeniti bi se morali in se zavedati, da nekateri od tega živijo.

Svojemu imenu Ana si dodala še končnico -bel. Zakaj si se odločila za to?

Velika zahvala gre moji mamici Simoni. V življenju me je res ogromno naučila in ji najbolj zaupam, zato mi je pomagala tudi, ko sem se še pred začetkom kariere odločila, da pesmi ne bom izdajala pod svojim pravim imenom. Razmišljala sem o različnih možnostih, moja mami pa je takrat poklicala prijateljice, ki se ukvarjajo z energijami in one so nekaj močnega videle prav v imenu Anabel. In še zdaj se spomnim, da mi je poslala SMS in napisala: ’Ana, nič drugega ne boš kot Anabel.’ In sem se takoj strinjala, prav tako tudi Marko in Nino. Tako da, hvala, mami (smeh)!

Vem, da obvladaš tudi igranje ukulel. Vedno me je zanimalo, kako človek pride do teh ’nenavadnih’ inštrumentov, Raiven npr. igra na harfo, ti ukulele …

Spet super vprašanje (smeh)! Kot sem omenila prej, sem naredila nižjo glasbeno šolo za klavir. Z družino pa smo zelo aktivni, veliko hodimo tudi v hribe in enkrat sva šla z bratom Tilnom na nek tabor, kjer je imel eden izmed fantov s seboj ukulele. In jaz sem bila takoj navdušena, da kako super, neka mala kitarica! V enem dnevu sem se naučila kakšnih pet, šest akordov, takoj, ko sem se vrnila s tabora, pa sem si šla kupit svojo! To je bil ta povod, na njih je kar pisalo moje ime. Pa še neka posebnost so pri nas in zato grem tudi na radio kot gostja rada z njimi in se ob petju spremljam sama. Ker se znam (smeh)! Tudi pesem Klic stran sem sprva v celoti napisala samo z ukulelami in sem zato en tak delček tudi obdržala, ker sem si želela ohraniti to pristnost.

Znana si tudi po pogostem spreminjanju pričesk. Bi lahko rekli, da tvoja pričeska sporoča, kakšne volje si ali kako je s tem?

Ja, za vsako vprašanje bom rekla super vprašanje, ampak res (smeh)! Ne bi rekla, da imam neko sovražno razmerje s svojimi pričeskami, ampak res jih prilagajam na počutje oz. kakor se mi zdi, da sem odrasla. Sprva sem imela dolge rjave lase do pasu, nato pa sem nek večer klicala frizerko in se naročila za striženje. In sem se postrigla na paž. Še zdaj imam doma tisto dolgo kito! Potem sem prišla čez dva meseca in se pobarvala na blond. Naslednjič sem hotela biti siva in takšna sem se pojavila tudi na Poprocku. Takrat se mi zdi, da sem postajala vse bolj samozavestna. Zdi se mi pomembno, da imaš zanimivo pričesko, ker to ljudje na tebi najprej opazijo. Potem sem nadaljevala s kitkami, za katere sem vedela, da v Sloveniji spet niso ravno pogoste, a so mi bile všeč. S tem sem se izrazila malce drugače kot drugi. In enako je z barvnimi kitkami, ki jih imam trenutno na sebi. Povem iskreno, včasih si rečem: ’Če jih ne boš imela ti, kdo jih bo imel? Kdo v Sloveniji bo imel jajca to narediti?’ Res se dobro počutim v vsem, četudi me oblečeš v vrečo krompirja. Morda bo zvenelo smešno, a pri svojih devetnajstih letih sem že dosti delala na sebi, zato se sprejmem točno takšno, kakršna sem. In zato bom tudi izgledala tako, kot mi je všeč.

Na Instagramu svoje sledilce pogosto zabavaš s številnimi zabavnimi objavami, brez težav se posnameš tudi nenaličena ali pa izpostaviš kakšno nepopolnost, kar je za dekle tvojih let izjemno pohvalno, a vendar se mi zdi, da za to potrebuješ veliko mero samozavesti. Od kje črpaš to samozavest?

Seveda super vprašanje (smeh)! Ker vem, da je to prava spletna stran za tak pogovor, bom šla še malo globlje vase s tem odgovorom. Nisem bila vedno tak sonček, nisem bila vedno zadovoljna sama s seboj. Ampak to pride s časom, moraš se sprejeti. V osnovni šoli so me zafrkavali, da sem Kitajka, ker naj bi imela kitajske oči. Sicer se s tem nisem obremenjevala, a ti sčasoma take stvari pridejo pod kožo. V srednji šoli so me zafrkavali zaradi osebnega stila. Potem pa sem prebrala nekaj dobrih knjig, delala sem na sebi in se obdala s svojo odlično družino, ki mi je vedno v veliko oporo, in sčasoma sem se naučila, da imaš samo sebe. Če nisi zadovoljen sam s sabo, kdo pa bo? Če nimaš rad sebe, kdo te bo pa imel? To je bilo tisto, da sem spoznala, da ne potrebujem nikogar, da imam rada sebe točno takšno, kot sem. In enako je z Instagramom. Tudi sama se včasih vprašam, če kdaj pretiravam, ko objavim kakšno res ’grdo’ sliko, ampak potem se spomnim, da so na Instagramu dejansko dekleta, ki se ne upajo fotografirati brez filtra, potem pa sem tukaj jaz, ki se nenaličena šalim na svoj račun. To pride iz tega, da dosti delaš na sebi in da sama sebe vzljubiš. Sebe moraš postaviti na prvo mesto, šele potem sledi vse ostalo: prijatelji, družina, vse! Prva si ti! Če nimaš rada sebe, kako boš gradila odnose? Ne boš. Verjamem, da se na Instagramu vidi, da sem to stoodstotno jaz, da dam ven res tisto, kar jaz želim in da se ne sekiram. Če pa te besede zdaj bere kakšna mlada punca, želim, da se v svoji koži počuti dobro, ker je vsak unikaten. Ne vem, zakaj bi se pretvarjali, se podrejali mnenjem drugih, če imaš svoje mnenje, saj je vsak individualna oseba. Samo ti si tak. To je to. Veliko delati na sebi. Aja, pa še to! Vsak dan se poglej v ogledalo in si povej, da si čudovita, da se imaš rada, da si super in najboljša. In ko začneš verjeti vase, ti bodo verjeli tudi drugi.

Število tvojih sledilcev sicer strmo raste, mislim, da jih je že prek 15.000. Se ti zdi, da so ljudje naveličani popolnih teles in življenj ter raje sledijo ’resnici’, nekomu, s komer se lahko poistovetijo?

Ja. Mogoče bo zvenelo grdo, če rečem, da lahko slediš osebi, ki uporablja photoshop oz. sledi nekim zapovedim standardom lepote, a takšne osebe po navadi niso zadovoljne s seboj. Ena stvar je biti lep, druga pa se počutiti lepega. In ta druga stvar je tista, zaradi katere se dejansko počutiš samozavestno in to je tisto, kar privablja ljudi. Lepota je, ko objaviš fotografijo, na kateri si res ti. Vsak se lahko naliči, tudi jaz, fotografija bo imela res morda ogromno všečkov, a jaz od tega ne odnesem popolnoma nič. In prav tako ne moji sledilci. Če objavim fotografijo, za katero sem samozavestna, je to zato, ker želim, da ste tudi vi. Zdi se mi, da je na Instagramu čedalje bolj priljubljena resnica. Vidi se, kdo igra, kdo se pretvarja, kdo nosi oblačila samo zato, ker so moderna, ker so po zadnji modi. Ravno pred nekaj meseci sem v trgovini videla neko ribiško kapo, res je bila nora, ampak kolegica me je prepričala, da je ne kupim. Potem sem ves večer razmišljala o njej in naslednji dan sem šla nazaj samo zato, da si jo kupim, ker sem verjela, da jo lahko nosim. Vseeno mi je, kaj si mislite o njej, jaz se v njej počutim odlično. Res mislim, da to izžareva iz fotografije.

Kaj sicer počneš ti, da si v tako dobri formi? Daješ poudarek na prehrano ali na telovadbo?

Pol pol. Vse se začne pri tebi, v glavi. Najti moraš neko sorazmerje in poskrbeti za oboje. Nasploh imam srečo, da se ne rabim dosti gibati, a se kljub temu, ker vem, da je to dobro zame in za moje telo. Pomembno je tudi, da treniraš svojo miselnost. Najprej je treba razčistiti svoje podstrešje in potem tudi veš, kaj tebi odgovarja. Najti moraš ritual, ki ustreza tebi.

Kaj pa prej omenjeni sledilci? Ti piše veliko deklet za kakšne nasvete in mogoče kakšen fant s kakšnim povabilom?

Ja. Instagram ima seveda dve plati, pozitivno in negativno, a jaz ga dojemam kot nekaj pozitivnega. Punce me po navadi sprašujejo, kako sem postala zadovoljna, kaj jem, s čim se ukvarjam in moj odgovor je vedno enak: delam, kar mi paše, tisto, s čimer se najbolj počutim. Si pa tudi zelo lepo rekel za fante. Čeprav mogoče še v popolnosti ne vem, kaj bi rada, pri svojih letih izpadem kot zelo močna oseba, takšne pa fante mojih let strašijo. Fantov zato ni ravno preveč, a verjamem, da ko bo pravi, bom to vedela.

Kakšni pa so tvoji načrti za naprej?

Še naprej želim ustvarjati glasbo, ki paše meni, ki nosi neko sporočilo. Naslednja pesem, ki bo izšla kmalu, bo mogoče netradicionalna, kar se tiče besedila. Načrtujem seveda tudi festivale, nastope. Srečo imam, da imam take prijatelje, ki pridejo spremljat moje nastope in so res pristni in pojejo z mano. Vem, da bo v prihodnje še več takšnih nastopov. Sicer pa preprosto želim delati, kar rada delam. Še naprej se želim izobraževati, ne samo v šolskem smislu, ampak tudi samo sebe, svojo mentaliteto, sicer pa delati glasbo in se družiti z ljudmi, ki me imajo radi in obratno.