Začniva kar na začetku in mi najprej povej, zakaj sploh želja po novinarstvu in kakšna je bila tvoja pot do zdaj?

Morda bo to slišati kot kliše, ampak od nekdaj rada pišem, sovražim pa matematiko, zato je bil študij na FDV logična izbira, saj sem vedela, da se bom tam izognila vsej logiki (smeh). Sicer ob vpisu še nisem točno vedela, kaj bi rada počela, vedela pa sem, da rada pišem, rada govorim, rada imam malo kaosa. Spomnim se, da sem sprva razmišljala o radiu, potem pa me je splet okoliščin pripeljal do oddaje Svet na Kanalu A, kjer sem začela.

In kako se ti je zdelo, ko si se preizkusila v takšni oddaji?

Priznam, da sem pričakovala, da bom veliko več znala in da bom že precej bolj uporabna, kot sem sprva bila (smeh). Ampak ko zdaj gledam za nazaj, se mi zdi, da sem prišla vsa nebogljena in spraševala res osnovne bedarije. Pojma nisem imela, kako vse deluje. A ko si v to vržen, se ogromno naučiš. Sicer sem bila tam samo šest mesecev, a sem se ogromno naučila, predvsem je dobro to, ker je vsak dan povsem drugačen. To mi je pri novinarstvu všeč; vsak dan znova ne veš, kaj se bo zgodilo, kje boš končal in s kom boš govoril, in tako lahko spoznaš in srečaš res krasne ljudi. 

No, zdaj pa sva prišla do rubrike POP IN. Domnevam, da te estrada veseli?

Absolutno, ja. Včasih je malo naporno, ker se še vedno učim, a je res zabavno. Zanimivo mi je, kako imaš dostop do praktično kamorkoli, iz prve vrste lahko spremljaš vse dogodke, koncerte, predstave ... Kultura mi je bila že od nekdaj pri srcu in res uživam, zato včasih tudi malce prostovoljno podaljšam (smeh). Po drugi strani pa priznam, da je zdaj na začetku morda malce trpelo moje zasebno življenje, družina in prijatelji, saj sem se res posvečala delu. To pa ni težko, ko delaš z ekipo, kakršno imam jaz. Krasni so.

Kaj te je najbolj presenetilo zdaj, ko delaš kot novinarka? Kaj si med študijem pričakovala, da bo povsem drugače?

Preseneča me to, kako lahko kot novinar pokrivaš vse teme. Včasih sem mislila, da moraš biti specializiran zgolj za eno področje, a vse bolj ugotavljam, kako ti takšna služba odpira poglede in daje možnosti za rast in koliko se lahko o vsem tako naučiš. Hkrati pa sem zaradi tega čutila veliko večjo odgovornost, kot sem jo pričakovala. Marsikdo bo zmajal z glavo, češ saj je Pop In samo estrada in zabava, a hkrati so to teme, ki ljudi prav tako zanimajo in jih sprostijo, veliko dela in truda pa je vloženo tudi s strani tistih, ki vse te stvari prirejajo. Zato menim, da lahko prispevaš k mnenju ljudi, ne glede na temo.

Kateri teren pa te je do zdaj najbolj navdušil?

Tu bom zelo kratka in bom rekla samo dve besedi: Sebastian Cavazza.

Vse jasno, brez dodatne razlage (smeh). Tvoji kolegi so se v preteklosti sicer imeli priložnost družiti že s številnimi svetovnimi zvezdniki. Koga bi si najbolj želela spoznati ti, če bi bilo to mogoče? Nebo je meja.

Taylor Swift! Ona mi res najprej pride na misel, sicer pa nimam nekega seznama slavnih ljudi, ki bi jih res rada spoznala. Zdi se mi, da je lahko vsak sogovornik po svoje zelo zanimiv. Že zdaj se mi je večkrat zgodilo, da so me najbolj presenetili in navdušili tisti, ki niso bili tako znani. 

No, dajva se zdaj malo poglobiti. Kdo torej Anastasija je?

Trenutno je zelo zmedena punca, ki je malo na fakulteti, malo je v službi, za svoje zasebno življenje se ji zdi, da nima dovolj časa, in se glede vsega tega malce lovi. Ampak se mi zdi, da se vsi moji sovrstniki v tem življenjskem obdobju tako malo lovijo, in to me pomirja. Rekla bi, da sem včasih preveč prijazna in topla, vse bi naredila za druge, pozabljam pa, da bi bilo dobro narediti tudi kaj zase. 

Sicer pa sem tudi čedalje bolj samostojna oseba, to pa pravim zato, ker imam sicer sestro dvojčico, dvojajčno, s katero sva bili 20 let neločljivi, skupaj sva bili od jutra do noči. Zdaj pa je prišlo do tega, da se manj vidiva, ona se je odselila in potem si nekega jutra želiš sposoditi njeno jakno in odpreš njeno omaro in je ta prazna. To je kar grozno. Tako da ja, to je ta Anastasija: čedalje bolj Anastasija v ednini.

Ko si omenila to iskanje samega sebe v zgodnjih dvajsetih, sem se spomnil na serijo LP, Lena, ki jo imamo na VOYO in se posveča prav tem temam. Kaj pa bi ti svetovala vsem takim, kako ukrepati, kaj je prav?

Predvsem bi rekla, da je prav, da se ne ukvarjamo s tem, kaj naj bi bilo prav. Preprosto je treba sprejeti, da je takšno obdobje OK, da ti pripada to, da si zmeden, in da preprosto moraš čez to, kot so šli vsi pred tabo. Vedno sem imela to mnenje, da so odrasli ljudje popolni in da jim vse kar gre, potem pa ugotoviš, da imamo vsi svoje težave. Jaz ne bi preveč "pametovala", predvsem bi rekla, da sprejmimo, da je, kot je, predihajmo. Nič ni tragičnega v tem. Včasih je dobro imeti pet minut groze in odreagirati dramatično, a na koncu je treba mimo tega in vedeti, da bo boljše. Tudi sama bi potrebovala kak nasvet, če bodo dragi bralci kaj ponudili (smeh). Morda bi bilo tovrstne izkušnje dobro deliti. 

Mene, ko imam takšne trenutke, moja mama vedno prizemlji s tem, da so številni, ki jim je še slabše, da nimajo strehe nad glavo, hrane ... In strinjam se, to je grozljivo, a hkrati verjamem, da ni prav, da zmanjšuješ svoje stiske samo zato, ker je drugemu še huje. Vsak ima pravico biti slabe volje, če tako čuti. 

Nasploh se zdaj veliko več govori o duševnem zdravju in o skrbi zanj, kako zanj skrbiš ti?

Morda je čas, da javno priznam, da bi morala bolj skrbeti zanj (smeh). Zdi se mi, da sem po navadi jaz tista, ki druge vlečem iz kakšnih neugodnih položajev, da sem rama, na katero se lahko drugi naslonijo. Sicer pa mi je pomembno to, da sem v družbi ljudi, ob katerih se dobro počutim. Na vseh drugih področjih je vedno pestro, trudiš se biti najboljša verzija sebe, zato je lepo pobegniti med tiste, kjer si lahko ti preprosto ti. Tam, kjer vem, da me imajo radi in da sem lahko to, kar sem. 

Ko govorimo o duševnem zdravju, pogosto omenimo tudi družbena omrežja. Opazil sem, da jih ti ne uporabljaš prav pogosto, kako to?

Zelo sem zadržana do družbenih omrežij, nekateri bi mi celo rekli, da sem staromodna glede tega. Veliko raje uživam v tem, kar je okrog mene in je pristno. Stvari, ki me vedno ustavijo, so sončni zahodi in srne. Obožujem srne (smeh). Tako nežna in krhka bitja so, res eno z naravo. Ampak ja, družbena omrežja ... Mislim, da se veliko preveč utapljamo v njih, in zaradi tega so številna mlada dekleta izgubljena. To bi res rada poudarila. Z rdečimi velikimi tiskanimi črkami in podčrtano! Ne razumem, zakaj morajo imeti mlade punce polna usta, popolno kožo, krasne obrvi ... Meni se zdi to narobe in preveč je tega. Na svojih družbenih omrežjih se zato trudim biti to, kar res sem. Res je, da ne objavim fotografije, kakšna sem, ko se zjutraj zbudim, a obenem pa ne objavim fotografije, na kateri bi bila popravljena. Preprosto poskušam biti to, kar sem. 

No, to je npr. še ena izmed stvari, ki me je pri delu na televiziji presenetila. Koliko stvari ti pred vklopom na kamero zategnejo, pošpricajo, namažejo ... Jaz imam res veliko raje ta naravni videz, mislim, da obstajajo veliko pomembnejše stvari. Najljubši pesnik moje mami pravi, da je od vsega nakita, ki ga ženska lahko nosi, najlepši njen nasmeh. In tudi jaz se tega držim. 

Kje se vidiš čez deset let?

S tem vprašanjem se poskušam ne ukvarjati. Mislim, ali bo takrat sploh še obstajal svet (smeh)? Imam pa tiho željo, ki jo bom morda nekoč uresničila, če bom zbrala pogum. Rada pišem namreč poezijo. Samo zase, nikomur je še nisem pokazala, a morda bi jo rada nekoč objavila. Ali pa jo vsaj delila z nekom. 

Za konec te bom vprašal še po najbolj zabavni prigodi s tvojim imenom. Fantje zagotovo ne morejo mimo tega, da imaš enako ime kot junakinja franšize 50 odtenkov sive?

Joj, ja (smeh)! Ja, ogromno je takšnih. Naj povem, da se še ni zgodilo, da bi kdo že prvič moje ime izgovoril prav. Jaz sem Anastazija, Anastasja, Anasstassia, Anastasia po angleško ... To se mi je npr. zgodilo v gimnaziji, ko smo šli na izlet in je šofer preverjal prisotnost in me je klical Anastasia – v angleščini. Tako mi je bilo nerodno, da se nisem niti upala oglasiti, da sem to jaz.

Potem pa je tukaj 50 odtenkov sive ... Najbolj pogosti stavki, s katerimi me nagovorijo fantje, so prav v tem kontekstu. Jaz sem prebral to knjigo, jaz sem Christian Grey, sprašujejo me, če potrebujem pomoč, da me odvežejo ... Sicer nikoli ne čutim potrebe po tem, da bi jezno odvihrala stran ali bila užaljena, rada se "pohecam" nazaj, a potem mislijo, da jim je s tem uspelo. 

Kakšen pa bi potem moral biti fant, ki bi zbudil tvojo pozornost?

Rada bi se smejala ob njem. Zdi se mi, da je čedalje manj ljudi, ki jih zanimaš ti kot ti, kdo res si. Malo je ljudi, ki te res nasmejijo, ki te spravijo v boljšo voljo. Vem, da imamo vsi svoje težave, včasih daš energijo in drugič jo vzameš, a rada bi šla na zmenek, kjer bi se dolgo in veliko in pristno in glasno in grleno smejala. Tega si res želim. Ni pomembno, kje. 

Kaj zate pomeni superženska?

Superženska je zame ženska, ki si upa svetu pokazati, točno kakšna je. Vsak dan vsako minuto vsakega dneva. Ni treba, da je popolna, vedno krasna in nasmejana, a naj bo ona: pristna. To mi je zelo všeč.