Nekdanja tekmovalka Sanjskega moškega danes kar sama potuje po svetu

Pri svojih petindvajsetih letih je sama prepotovala velik del sveta, obiskala štirinajst držav, trenutno pa že 5 mesecev živi in potuje po Aziji. A čeprav danes njeno življenje deluje skoraj filmsko, sama poudarja, da to ni bila vnaprej začrtana pot. "Ko sem bila majhna, si definitivno nisem predstavljala, da bom pri svojih petindvajsetih prepotovala svet in toliko časa preživela v Aziji. Čeprav so me potovanja veselila že od malega, si nisem mislila, da bodo postala tako velik del mojega življenja." Vseeno pa priznava, da so bili prvi znaki prisotni že zelo zgodaj. "Že kot otrok sem bila tista, ki je na družinskih potovanjih vodila po mestu, se orientirala po zemljevidu ter izbirala muzeje in kraje za obisk."

Na različico sebe, kakršna je postala, je neskončno ponosna. "Današnja Arijanna je veliko bolj pogumna. Hitreje se postavi zase, bolj jasno ve, kaj ji je v življenju res pomembno, in ima bolj trdno postavljene vrednote. Ne bi rekla, da gre za ogromno spremembo, ampak za naravno osebno rast." Prav ta rast ji danes omogoča, da zaupa sebi tudi v neznanih okoljih in sprejema odločitve, ki bi se ji še pred leti zdele predrzne.

Del te poti je bila tudi izkušnja resničnostnega šova, ki jo je zagotovo zaznamovala, a ne definirala. "Ta oddaja se mi danes zdi, kot da se je zgodila v nekem drugem življenju. Bilo je v obdobju mask, zaprtih mej in predavanj na daljavo. Takrat sem si življenje popestrila s šovom. Namesto da bi bila zaprta doma, sem bila zaprta v dvorcu. Takrat se mi je to zdelo smiselno. Danes sem definitivno drugačna, sem bolj samozavestna, z več izkušnjami, ki so me oblikovale v osebo, kakršna sem danes."

Čeprav je Arijanna zadnje leto večino časa preživela na poti, poudarja, da njen notranji kompas ves čas ostajajo ljudje. "Rada se preizkušam v vsem in to še danes velja. Prav različni ljudje in odnosi v mojem življenju so me vedno spodbujali k temu, da sem odprta za nove izkušnje." Posebno mesto imajo tisti, ki so z njo že od začetka. "Najbolj so me oblikovali ljudje, s katerimi sem preživela največ časa, torej družina in prijatelji. Veliko zaslug gre mojima staršema, katerima sem zelo hvaležna, saj sta me vzgojila v samozavestno osebo."

Pomemben del njene zgodbe je tudi dolgoletna zveza. "Z bivšim partnerjem sem veliko prepotovala." A sčasoma so se pojavili tudi novi odnosi, rojeni daleč od doma. "Posebno mesto pa imajo tudi prijateljstva, ki so nastala na potovanjih in obstala kljub velikim razdaljam. Prav ta so mi pokazala marsikaj o sebi in svetu."

Arijannina samostojnost se ni razvila čez noč. Prvi večji preskok se je zgodil že v najstniških letih. "Pri petnajstih letih sem prvič sama odšla v tujo državo, in sicer v Oxford, kjer sem 14 dni obiskovala jezikovno šolo." Tam ni pridobila le znanja jezika, temveč tudi vezi, ki so prestale čas. "Tam so se spletla tudi prva mednarodna prijateljstva, s katerimi smo, po enajstih letih, še vedno v stikih."

Leto 2025 pa ji je prineslo novo spoznanje. "Odkrila sem še eno novo ljubezen, to so samostojna potovanja. Ugotovila sem, da so solo poti prav tako zabavne, če ne celo bolj, kot potovanja v družbi." Na teh poteh se je naučila največ o sebi. "Na potovanjih ne odkrivam le novih mest, ljudi in kultur, ampak tudi sebe, odkrivam, kaj vse zmorem, kaj mi ustreza in kaj ne, ter predvsem, kako močna in pogumna znam biti."

Celotna izkušnja jo je presenetila bolj, kot je pričakovala. "Amerika ima čudovito naravo in živali, a kultura mi osebno ni tako blizu." Hitro je opazila kontraste. "Močno se čuti potrošništvo in večje, dražje, boljše. Opazila sem tudi veliko socialnih problemov, umazana mesta, ogromno brezdomcev."

Posebej iskreno govori o občutku varnosti. "Nisem se počutila varno, kljub temu da so mi vsi govorili, da odvisniki na ulicah niso agresivni." A kljub temu izkušnje ne obžaluje. "Hvaležna sem za izkušnjo, ker mi je odprla oči, a se tja ne bi več vrnila." Najmočnejši vtis je pustila narava, specifično Gran Canyon. "Spomnim se, kako smo se mu prvič približevali in sem si mislila: kje je zdaj to, saj je vse čisto ravno? Potem pa se na eni točki začne odpirati ta ogromna razpoka, ki se zdi, kot da se nikoli ne konča. In res te pusti odprtih ust. Na različnih delih Canyona se spreminjajo oblike in barve kamnin in ne glede na to, koliko časa tam preživiš, je vedno znova osupljiv."

"Na Japonsko sem se odpravila na izmenjavo in tam živela od konca septembra naprej, od tam pa sem nato raziskovala tudi druge države Azije," pove. Prav tam jo je pritegnila kultura spoštovanja, odnosa do skupnosti in narave ter koncept wa, ki poudarja harmonijo pred individualnostjo. "Obožujem tudi red in čistočo, ki ju imajo tukaj, res so perfekcionisti! Njihova vljudnost in gostoljubnost sta na povsem drugem nivoju. Nikjer se še nisem počutila tako varno kot na Japonskem, kar je prav poseben občutek."

Arijanna je v Aziji preživela več mesecev, pri čemer je obiskala Južno Korejo, Vietnam, Tajvan in Hongkong. Vsaka država je bila za njo edinstvena izkušnja, ki je razširila njen pogled na svet in hkrati omogočila osebno rast. "V Južni Koreji sem bila dva tedna in v primerjavi z Japonsko se mi zdi, da so ljudje tam bolj odprti, tako kot kultura kot tudi v odnosu do sprememb in novosti. Japonska je zelo tradicionalna in težje sprejema nekaj tujega, medtem ko se pri Koreji čuti, da so bili v določenem obdobju nekako primorani k spremembam in odpiranju navzven."

Za Arijanno je življenje v Aziji pomenilo prehod iz ustaljenega vsakdana v popolno svobodo. "Moje vsakdanje življenje prej je bilo precej ustaljeno, večinoma faks, treningi, vmes kakšno snemanje ali odgovarjanje na e-maile, tu in tam pa še kakšno krajše, bolj oportunistično delo. Zdaj pa imam občutek, kot da v resnici živim sanje. Neprestano potujem in si sproti izbiram naslednje destinacije. Ker sem že prej veliko potovala, se mi vse skupaj zdi kot neke zelo dolge počitnice. Res je, da sem porabila precej prihranjenega denarja, a je na srečo večina stvari v Aziji zelo dostopnih, zato si lahko marsikaj privoščim. Vsak dan se zbudim iskreno hvaležna in srečna, da imam to možnost."

Kljub čarom potovanj pa obstajajo tudi izzivi, še posebej razdalja od domačih. "Najtežje je seveda biti daleč od družine in prijateljev, še posebej ob posebnih dnevih ali priložnostih, ko vsi praznujejo, mene pa ni zraven. Najlepše pa je spoznanje, da se lahko kljub vsemu vedno vrnem domov v objem svojih bližnjih. Prav zaradi te razdalje znam še bolj ceniti svoj dom in vse, kar imam."

Ko Arijanna danes razmišlja o vsem, kar je doživela v zadnjem letu, v njenem glasu ni obžalovanja, niti potrebe po dokazovanju. Je mirna gotovost, da je izbrala prav. In da je na poti našla več, kot je sploh iskala. Ena največjih lekcij, ki jih je odnesla s sabo, je spoznanje lastne moči. "Ugotovila sem, da sem veliko bolj pogumna, kot sem si prej mislila, in da je pristopiti k ljudem ter začeti pogovor v resnici veliko lažje, kot se zdi. Na koncu dneva smo vsi samo ljudje, ne glede na to, iz katere države prihajamo, kakšne rase smo ali iz katere kulture izhajamo."

Prav ta človeškost, ki presega meje, jezike in razdalje, je rdeča nit njenih poti. Potovanja so zanjo prostor, kjer se utišajo zunanji glasovi in kjer lahko prvič zares slišiš sebe. Še posebej kot ženska. "Zame je solo potovanje dokaz, da sem dovolj močna, samozavestna in samostojna, in da me ti stereotipi ne bodo ustavili. Na poti nekako utišaš glasove družbe, s katerimi smo odraščale in ki nas nenehno obdajajo." In ko se ti enkrat zgodi ta tišina, pravi, se težko vrneš nazaj. "Ko enkrat ugotoviš, da je biti sam s seboj lahko celo lepše in bolj osvobajajoče kot biti v družbi, se zelo težko vrneš nazaj."

Čeprav se februarja vrača v Slovenijo, ve, da je to zgolj postanek. "Februarja se vrnem v Slovenijo, a bo prvih nekaj mesecev namenjenih predvsem magistrski nalogi. Potem pa me, če se pokaže dobra priložnost, zelo vleče nazaj v Vietnam. Zelo rada bi obiskala tudi Kambodžo in Laos. Bomo videli, kam me bo pot odpeljala." Njena prihodnost ni natančno začrtana in prav v tem je njen čar.