Sam na drug konec sveta: strah ali najboljša odločitev v življenju?

Blaž, po izobrazbi etnolog in kulturni antropolog ter diplomant španskega jezika in književnosti, danes združuje svojo strast do kulinarike in raziskovanja sveta v edinstven storytelling, ki navdušuje skoraj petdeset tisoč sledilcev na družbenih omrežjih. Čeprav ga je življenje odneslo iz klasičnih akademskih vod v kreativne, ostaja njegova radovednost do kultur in ljudi rdeča nit vsega, kar počne. In velik del tega počne kar sam.

Blaževa solo popotniška zgodba se je začela precej spontano. "Moje prvo solo potovanje se je zgodilo zato, ker kolegi niso imeli časa za tako dolgo pot v Španijo. Najprej sem načrtoval tri tedne, potem pa se je to podaljšalo na en mesec. Rekel sem si: Ah, če vi ne morete, bom pa šel sam."

Odločitev, ki bi marsikoga ustavila, je bila zanj prelomna. A začetek ni bil najlažji. "Prvi teden je bil kar naporen, ker nisem vedel, kaj naj z vsem tem časom, ki sem ga imel sam zase," priznava. "Potem pa ugotoviš, da lahko ta čas izkoristiš za načrtovanje prihodnosti, delo na sebi in spoznavanje samega sebe."

In ravno to je bistvo solo potovanj: čas, ki ga končno posvetiš sebi.

Ko potuješ sam, si sam svoj šef. Brez usklajevanja urnikov, brez kompromisov pri izbiri restavracij ali znamenitosti. "Najboljši del solo potovanja je, da te nihče ne priganja ali zadržuje. Če narediš napako, te nihče ne okrega," pove Blaž. "Na primer, če prehodiš pol mesta in ugotoviš, da je restavracija zaprta."

In ja: to se mu pogosto zgodi. Blaž namreč slovi po tem, da je pripravljen prehoditi tudi 45.000 ali celo 50.000 korakov na dan, če to pomeni, da bo našel popolno jed. Hrana je zanj več kot le obrok, je način spoznavanja kulture. Destinacije pogosto izbira prav glede na kulinariko. Japonska kuhinja je njegova najljubša, med top jedmi pa uvršča pad thai, bagele in tapase. Njegov pristop? Najprej poišče dobre restavracije, šele nato znamenitosti.

Čeprav solo potovanja prinašajo svobodo, pa niso vedno popolna. "Najslabši del je, da zvečer nimaš vedno nekoga, s katerim bi šel na pivo in pokomentiral dan," pravi. "Moraš spoznavati nove ljudi, če želiš to izkušnjo deliti." In prav tukaj se zgodi nekaj zanimivega: ko si sam, si bolj odprt. Bolj dostopen. Bolj pripravljen na pogovor z neznanci, ki lahko hitro postanejo del tvoje zgodbe.

Blaž rad potuje tudi z drugimi, a priznava, da je izkušnja drugačna. "Če sem z družbo, je definitivno več prilagajanja. Solo potovanja so namenjena temu, da obiščem in raziščem stvari, ki jih jaz res želim videti. Ko si z družbo, vidiš in doživiš manj, ampak to sprejmeš." Gre za dve različni vrsti potovanj: ena je bolj osebna, introspektivna, druga bolj družabna. Obe imata svoj čar.

Eden najpogostejših pomislekov, še posebej med ženskami, je varnost. Blaž poudarja, da je ključ v pripravi in zdravi pameti. "Najprej preverim, katerih delov mesta se moram izogibati. Ne hodim po glavni ulici s telefonom v roki in ne razkazujem vrednih stvari," svetuje. "Pomembno je, da imaš stvari shranjene tako, da niso takoj vidne." Dodaja, da so številne destinacije zelo varne (še posebej v Evropi) in da strah pogosto izhaja iz neznanega, ne pa iz realnih izkušenj.

To je vprašanje, ki ga Blaž sliši najpogosteje. "Veliko ljudi vpraša: 'Kaj pa delaš, ko si sam?' Nekateri rečejo, da bi tudi oni šli, pa si ne upajo. Drugi pa pravijo, da to ni za njih – in tudi to je čisto v redu." A resnica je, da dolgčas na solo potovanju redko obstaja. Ko si sam, si bolj prisoten. Bolj opazuješ. Bolj čutiš.

Blaž brez zadržkov pove, da so ga solo potovanja spremenila. "Dala so mi drugačen pogled na svet in pomagajo, da sem bolje spoznal samega sebe. Ugotovil sem, da sem lahko sam s sabo – kar je po mojem mnenju ena najtežjih stvari." Navajeni smo nenehne stimulacije, zato je biti sam s sabo prava umetnost. In prav potovanja so lahko prostor, kjer se to naučimo.

Ena izmed največjih zmot je tudi, da so potovanja (še posebej solo) draga ali logistično zahtevna. Blaž verjame nasprotno: "Potovanja niso nujno draga. Pomembno je, kako jih načrtuješ." Priporoča, da začnemo počasi. "Za začetek pojdite za tri ali štiri dni v bližnjo, varno državo – recimo v Skandinavijo. Naredite osnovni načrt, potem pa si pustite prostor za spontanost." Spontanost je zanj ključna. Prepričan je, da se moraš na potovanju kdaj tudi "izgubiti", saj prav takrat odkriješ največ.

Če obstaja eno sporočilo, ki ga želi Blaž predati, je to preprosto: upajte si. "Mislim, da bi moral vsak vsaj enkrat iti na solo potovanje, da si na koncu življenja ne reče: 'Kaj pa bi bilo, če bi šel?'" In morda je ravno to tisti trenutek, ki ga potrebujete. Ne popoln načrt. Ne idealen čas. Samo odločitev.

Morda začnete z vikendom. Morda z mestom, ki ste ga že dolgo želeli obiskati. Morda s karto v eno smer. Ker na koncu ne gre za to, kam greste, ampak kaj odkrijete na poti.