Na glasbeni sceni si že kar nekaj let, od raperja, ki je opisoval težke življenjske zgodbe, pa si se ’vrgel’ v optimizem in ’gud vajb’. Od kod je prišla ta sprememba?

Sprememba je prišla popolnoma spontano, ker se mi je v teh letih ogromno zgodilo, glasbe vmes dve leti sploh nisem ustvarjal. V tem času sem kot oseba in glasbenik dozorel, spremenil sem se iz fanta v moškega in v svoji glavi razčistil stvari in dojel, kaj hočem tako v glasbi kot življenju. Zdaj živim drugačno življenje kot prej in vse je pozitivno – tako kot v mojih pesmih. Nikoli nisem pesmi delal namenoma, ampak sem vedno opisoval svoja čustva. Ta preskok se je torej zgodil sam po sebi.

Že dolgo si znan kot Challe Salle. Je sploh kdo, ki te še kliče Saša?

Zelo malo ljudi, mogoče eden ali dva, vsi drugi me kličejo Challe, Sašo, Čalc, Čalko, Salle, vse se že najde, ogromno nadimkov imam. Zelo redko pa me kdo pokliče Saša.

Kaj je najbolj napačna stvar, ki jo ljudje mislijo o tebi, pa sploh ni resnična?

Da mislim, da sem nekaj več. Mislim, da za večino ljudi, ki se pojavlja v medijih, velja predsodek, da se vedemo kot zvezde. To opažam pogosto, saj mi, ko me kdo spozna, pogosto reče: "Ej, nisem si mislil, da si tako preprost človek." Isti človek sem kot prej in nobena uspešnost v glasbi ne more vplivati na to, kako se vedem. Imam iste vrednote kot prej. Pa večina misli, da sem iz Ljubljane (smeh). To bi izpostavil, ker sem z Vrhnike, pa me vsak dan sprašujejo, kje v Ljubljani živim. A tu imam studio, vaje z bendom, vse obveznosti, zato sem vsak dan tukaj.

Pa ne razmišljaš o selitvi v Ljubljano?

Ne, ker že vse življenju živim v istem bloku na Vrhniki, kjer sem odrasel. Zdaj sem to stanovanje odkupil in ga prenavljam, ker ni bilo prenovljeno od leta 1976, in to je edino mesto, kjer se zares počutim doma. Res, da se je tam veliko dogajalo, da sem tam živel sam z mamo in sestro, saj nas je oče zapustil, in imam na vse to tako dobre kot slabe spomine, a na Vrhniki se počutim dobro. Ljubljana mi je prenatrpana, še posebno ko ljudje odhajajo v službo in iz nje, in všeč mi je, da nisem v središču, da sem od tega malo oddaljen in da sem obkrožen z naravo, ki je na Vrhniki ne manjka.

Zdi se, da je tvoj najnovejši hit, ki si ga poimenoval Legenda, nekakšna himna prijateljem. Si navdih črpal od njih?

Ja, navdih je prišel preprosto med druženjem s prijatelji, pa tudi iz situacij, ki niso bile preveč pozitivne. Za mano je veliko stresnih obdobij, med katerimi sem ugotovil, da težave in obveznosti zares odmislim samo takrat, ko sem s prijatelji, zato sem se odločil, da naredim pesem, ki poudarja pomembnost prijateljstva. To je ena od vrednot, ki jo zares cenim, in treba se je zavedati, kako ti lahko prijatelji polepšajo dan in življenje ter pozitivno vplivajo nate. Samo držati moramo skupaj in biti drug drugemu v oporo. Treba je vedeti, da se enkrat živi in da se najlepši spomini najteže pozabijo.

Koliko pravih prijateljev, na katere se res lahko zaneseš, bi rekel, da imaš?

Lahko jih naštejem na prste ene roke. Tri, mogoče pet. Saj so ljudje, s katerimi sem v dobrih odnosih in se redno slišimo, a se zavedam, da se najbrž ne bi odzvali, če bi jih v stiski klical ob treh zjutraj. S tem se ne obremenjujem, sem pa v vseh teh letih opazil, da so vsi okrog tebe, ko ti gre dobro, ko ti gre slabo, ni pa nikogar. Zdaj sem se osredotočil na to, da imam raje manj prijateljev, pa so tisti pravi. Zamenjal sem že nekaj družb in ravno iz negativnih izkušenj sem se naučil, kako je, ko je nekdo pravi prijatelj. Glede na to, da sem kot glasbenik zelo izpostavljen, sem kot človek zaprt in se težko odprem vsakomur. Oseba si mora pridobiti zaupanje in spoštovanje, da lahko potem ta odnos nadgrajujeva.

Se ti zdi, da je bilo z večjim uspehom vedno več ljudi, ki so želeli biti tvoji prijatelji?

Ja, zagotovo, ampak zdaj sem mogoče jaz tisti, ki nima časa zanje, in mislim, da je tako prav, saj si moramo ljudje, ki smo ves čas zasedeni, postaviti neke prioritete in odločiti, kdo ima prednost in s kom bomo preživljali svoj čas. Zato sem tudi v zadnjem času že dvakrat menjal telefonsko številko, komunikacijo, kar zadeva posel, pa večinoma prepuščam svojemu menedžerju Žanu, producentu Joviču, založbi Menart in piarovki Meri, saj me to obremenjuje. Na koncu dneva sem glasbenik, ki se želi ukvarjati z glasbo, a žal je slovenski trg tako majhen, da moraš delati še druge stvari. V zadnjem času prav zato nimam dovolj časa zase, kaj šele za bližnje in prijatelje in se še lovim. Uspeh, ki sem ga doživel, sicer ni prišel čez noč, je prigaran skozi vsa ta leta, je pa prišel nepričakovano, in zato vsem obljubljam, da bo prišel čas, ko se vidimo. Trenutno me ni doma od osmih zjutraj do desetih zvečer. Nimam niti časa zase, da bi se v miru zbudil, šel na trening, prebral kakšno knjigo, torej da bi počel stvari za svojo dušo. Zdaj si delam urnik do konca leta in se zavedam, da moram na prvo mesto postaviti sebe, kajti trenutno je tam delo. Ja, železo je treba kovati, dokler je vroče, res je, a treba se je zavedati, da moraš na prvo mesto postaviti sebe in bližnje.

Glasbeno ustvarjanje in fitnes pogosto zahtevata celega človeka. Kako ti uspe usklajevati obe strasti?

Ključ vsega je organizacija. Vse obveznosti si moraš zapisati in trenutno že za en mesec vnaprej vem, kje bom in kaj bom delal, s svojo kreativno ekipo in bendom imam vse usklajeno, potem pa malo prostega časa izkoristim, da se dobim z ljudmi, ki so mi blizu, ali pa delam stvari, o katerih sem govoril prej. Največ prostega časa mi je v zadnjem času vzela prenova stanovanja, za katero sem se odločil, ker čutim, da je to moj dom. Nekaj časa sem varčeval, zdaj pa sem se odločil, da to naredim. Približno pol leta je trajalo, saj od leta 1976 ni bilo nič prenovljeno, in upam, da bodo na začetku novembra dela končana. Je pa res, da sem se letos predvsem posvetil glasbi, statistično gledano sem imel koncert vsak četrti dan in ponosen sem, da so dobro obiskani in razprodani. Zdaj pa bi res rad, da se stvari malo umirijo in da se osredotočim na ustvarjanje glasbe in se posvetim sebi, osebnemu razvoju, boljšemu psihičnemu in fizičnemu počutju, saj si ne želim, da bi moja ljubezen zaradi neprestanega dela postala obveznost in bi se tega naveličal. Za zdaj ne čutim tega, a včasih mi je težko, ker imam res malo časa zase.

V svojih pesmih si pogosto ti tisti, ki pri punci ’izvisi’, ampak težko verjamemo, da je tako v resničnem življenju. Kakšno je stanje na ljubezenskem področju?

Nerad govorim o tem, vedno poudarjam, da si želim, da moje ljubezensko življenje ostane skrito. Veliko je bilo tračev in ugibanj, tudi to so ugibali, ali sem gej. Ampak odgovarjam politično: vse je pod kontrolo, a izpostavljati nočem ničesar. Ko bo trenutek pravi in se mi bo zdelo, da bi rad delil tudi svojo zasebnost, bom to naredil, a po tem trenutno ne čutim potrebe. Ampak hvala za prijaznost, hvala za skrb, nisem gej.

Kakšni so načrti za prihodnost? Boš še naprej izdajal posamezne pesmi ali bo album Kristalno jasno dobil naslednika?

Album Kristalno jasno je bil leta 2013 izdan v samozaložbi v 2000 izvodih, kar sploh ni bilo slabo, a bodimo iskreni, danes se albumi ne prodajajo več, zato se raje posvečam vsaki pesmi posebej. Ne vidim smisla, da bi se trudil okrog albuma in izdal npr. deset pesmi, ki ne bi imele takega učinka. V tujini so tudi bolj razvite pretočne platforme, v Sloveniji pa niti to še ni tako razvito, zato se mi zdi, da je najlažje, če pesem naložim na YouTube in ga ljudje poslušajo tam, zato trenutno o albumu ne razmišljam.