Več let, pravzaprav vse do leta 2014, sem držala nekatere stvari v sebi. Priznam, od nekdaj mi je jezo povzročalo to, da moraš navzven biti nekaj, ker le tako te ljudje sprejmejo. Predvsem govorim o urah, ki sem jih preživela na delu, ki sem ga ljubila. Ma ne, to zame ni bilo delo, to je bilo ustvarjanje, užitek. In dokler je bilo moje delo prav to, je šlo.

A z 'odraščanjem' sem vedno bolj opažala, da je precej več kot predanost delu, tvoja strast in volja do dela, pomembno to, kako se razumeš s šefi in sodelavci. Koliko si sposoben se prilagoditi noter, v krog. Sama pa nisem bila zmeraj takšne volje, družabne. Bolj sem bila introvertirana, in to je marsikdo napačno razumel. Na primer, da sem vzvišena (oh, kako daleč od resnice je bilo to, prej sem bila precej nesamozavestna). Spoznala sem, da ne smeš nikogar 'zmotiti', ker če ga, je lahko hudič. Ko sem pričela čutiti, da moram sebe vedno bolj zatajevati, mi je postalo neznosno in težko. In potem se je zgodilo, kar se je. Leta stresa, bojevanja bitk na več frontah ter biti sama z otrokom in skrbeti zanj, medtem ko imaš skoraj vsakodnevno poleg dela, kuhanja, skrbi za stanovanje, avto, in vse ostalo, za počitnice, za vrtec in šolo, za roditeljske, govorilne, predstave, dodatne aktivnosti, plačevanje računov in davkov, za razvoj živega bitja, na vratu še ljudi, ki potrebujejo mehko tkivo, da pijejo kri, se mi je zalomilo. Ni šlo. Tema. Nekdo me je izklopil. Oziroma, bolje rečeno, v sebi nisem našla več trohice energije.

'Pri 27 nimam diplome, redne službe, kredita, bajte ali otrok. Kaj sploh imam?'

Ne vem, kako, vem le, da sem, takoj, ko sem premogla vsaj malo energije, začela s trdim delom – spet – a tokrat za sebe. Postavljala sem se na novo, na noge. Šlo je počasi, prepočasi, a natanko toliko hitro, kakor sem potrebovala. V vmesnem času sem spoznala, da prejšnji način življenja ni bil več smiseln. Stkala sem odnos s seboj, postala sem si prijateljica. Potem sem začela 'urejati' odnose z drugimi (vse to še danes traja, saj gre za procese, ki se nikdar ne končajo), postavljati druge prioritete ter se na koncu odpovedala velikemu delu cone udobja, da bi živela in delala tisto, kar me veseli, a na drugačen način. Na način, ki ne vsebuje podleganja nehumanim rokom, norenju, tekmovanju, strahu ter primerjanju z drugimi. To mi je tako olajšalo življenje, da se mi je zazdelo, da živim povsem novo življenje. Začela sem se ukvarjati s knjigami, z eno izmed svojih ljubezni, tako da sem začela bistveno več brati (zdaj sem imela čas), napisala dve knjigi, ena je tunaj že od leta 2016 (Na tesnobi – tukaj opisujem stres, divje življenje, izgorelost), druga pa izide v mesecu maju. Branje me je pomirilo, v knjigah sem vzpostavljala odnos s seboj in se učila uživati v samoti, biti sama. Knjige so se mi pomagale zopet osredotočiti, iz 'multitasking' načina sem presedlala na osredotočenost na eno stvar, kar je bistveni pripomoglo k doseganju notranjega miru. Medtem ko me je tudi triletna meditacija na vrhu gore soočila s seboj, prej sem od sebe bežala z vsemi mogočimi aktivnostmi, sem spoznala, kako naravnost super je bit sam s seboj. Danes uživam v samoti. A uživam tudi z ljudmi, ki so za mene navdihujoči, ki skrbijo za moj razvoj, jaz za njihovega in ki me 'popravljajo', ko me zgrabi negativni ego ter me spodbujajo brez potuhe. Seveda jim sama to vračam. Če jim ne, mi to povedo. Gradim odnos s seboj in s pomembnimi drugimi. Padam. Delam napake.  In še zelo veliko se jezim – le kako se ne bi? Da bi se vendarle jezila malo manj, sem se odločila za nekaj, kar je bilo za mene sila težko, namreč ne gledam več novic, niti ne podlegam člankom dnevnega časopisja, saj so prežeti predvsem z apokaliptičnim duhom. Včasih mi še kako zakriči reptilni del možganov, saj veste, ti so zmeraj pod to zglancano civilizacijsko odejo. In me vrže nazaj za deset korakov. Takrat že hočem obupati, a potem se vedno nekako izvlečem. Ne, ne daj se. Saj ni tako hudo. Imam še težave, a sem hvaležna za vse, kar imam. Znam se postaviti že zjutraj – kaj to pomeni? To pomeni, če se zbudim čudne ali celo slabe volje (to zadnje precej redko), se znam hitro resetirati in postaviti tako, da se počutim bolje. Poleg kupa težav, ki ga še vedno imam, vidim tudi dobre stvari, dobre osebe v mojem življenju. In ko se počutim osamljeno in ko sem že prepričana, da me nihče ne mara, se uščipnem, pokličem prijatelja ter hitro vidim, da ni res. To vse je trening. Spreminjanja misli, vzorcev in prepričanj. Ne zanima me teorija, na kateri slonijo te moje rabote, zanima me, ali deluje ali ne. In zaenkrat deluje.

Življenje so boji, so fronte. A veliko je odvisno od nas, kako bomo gledali na to. Saj vemo, svet je takšen, kakršna očala smo si nataknili na nos. Včasih se preveč kopljemo v vlogah žrtve in preveč vztrajamo v nekem trpljenju, ki zares ni potrebno. Sprijaznimo se, da smo v vsakem trenutku na točki – nikjer. Da je vse minljivo. Da nič ni gotovo, da varnosti ni.

Tanja o družinski tragediji: 'Sesul se mi je svet'

In medtem, ko čakamo na te neverjetne počitnice, na to potovanje, na to, da si bomo kupili nov avto, telefon, si našli novega partnerja in začeli delati v drugi službi, potem pa bomo vendarle in dokončno srečni, dojemimo že, da je prav to, da imamo to življenje, tista posebna priložnost, na katero čakamo vse življenje in zaradi katere smo lahko posvem ultimativno zadovoljni, če ne že srečni.

Imamo le ta trenutek. In moč, da v njem naredimo najbolje, kar lahko. Si za?

Jaz sem. In bom.  

Damjana Bakarić